Tekst in fotografije:Jože Čurin

Mnogim je vinogradništvo vir dohodka, s katerim si vsaj za silo povrnejo stroške pridelave, o primernem dobičku pa že dolgo ne razmišljajo več. V zadnjih letih bijejo pridelovalci te žlahtne kapljice oster boj s konkurenco, na policah trgovin je vse več cenenega uvoženega vina, velikokrat dvomljive kakovosti, medtem pa se slovenski vinogradniki sprašujejo, kako, komu in po kakšni ceni prodati grozdje ali mlado vino, kleti pa so več ali manj polne še od prejšnje trgatve.

Legenda pripoveduje, da je v Heratu živel mogočen vladar Šameran, katerega sin Badan je slovel kot odličen lokostrelec in je s puščico, natančno izstreljeno v glavo kače, ovite okoli orlovega vratu, ptiča rešil zanesljive smrti. Natančno čez eno leto je priletel isti orel in izpustil iz kljuna neznane peške, ki so jih posadili. Čez čas je vzklila ena sama mladika, ki jim je bila povsem tuja. Po nekaj letih se je pojavilo na rastlini grozdje. Grozdi so se jeseni obarvali temno modro, jagode pa so bile polne sladkega soka. Zato so se domislili, da bi iz njega iztisnili sok in ga pustili v posodi, vrtnarju pa so naročili, naj opazuje, kaj se bo z njim dogajalo. Ta je ves prestrašen pritekel h gospodarju, mu povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, vse to brez ognja. V začudenje vseh se je po vrenju sok zbistril in dobil svetlo rdečo barvo, zaradi vrenja je nekaj časa ostal nedotaknjen, ker so se bali, da je strupen. Gospodar je odločil, naj dajo rdečo tekočino piti na smrt obsojenemu, da bi tako ugotovili njegov učinek. Če bo obsojenec preživel, mu bodo grehi odpuščeni. Po prvih požirkih se je ta nakremžil, saj je bilo vino kislo in trpko. Toda obljuba ga je spodbudila in je pil še naprej. Učinek je bil neverjeten. Čez čas je postal zadovoljen, veder, vesel, začel je plesati in peti, pitju pa se tudi ni več upiral. Naposled je padel v globok spanec. Ko se je zbudil, ga je gospodar povprašal o počutju. Vprašani ga je opisal kot neverjetnega, vendar se vsega ni spominjal. Vse pa so si dobro zapomnili gledalci. Od takrat naprej so začeli trto gojiti in vino je začel piti tudi vladar Šameran. Vino so poznali tudi stari Rimljani. Ostanki in najdbe na slovenskih tleh pričajo, kako so v davnini med svojimi pohodi gojili vinsko trto za lastno potrebo, pili so ga tudi navadni vojščaki.

Putarji, brači in drugi

Stare kronike poročajo o navadah in običajih med trgatvami. Kar nekaj jih je ohranjenih, vendar sedanje trgatve nimajo skoraj nič skupnega s tistimi pred sto ali več leti. Znani so pisni viri o teh opravilih vinorodnih krajev Haloz, Ljutomera, Gornje Radgone, Maribora, Goriških brd, Brežic in še kje. Pred začetkom trgatve so začeli delati najprej sodarji. Pregledati je bilo treba hrastove sode, poškodovane doge popraviti, odstraniti vinski kamen, potem je sledilo nekajkratno izpiranje in razkuževanje, da ne bi imelo vino slab okus. Ko je napočil dan za trgatev, je bilo doma pri vinogradniku vse na nogah, saj so pred gospodarjevo hišo, kletjo ali zidanico prišli vsi, ki so bili vabljeni na trgatev.

Jutranje vriskanje fantov je naznanjalo dan trgatve. Celo klopotci, odganjalci ptičev in znanilci bližajoče se trgatve, so mirovali. Zbrali so se putarji, brači in možje, ki so bili na preši, v kuhinji pa je že dišalo po dobrotah. Bolj je grelo jesensko sonce, boljša je bila kakovost grozdja. Trgači, nekoč so jim rekli brači (obiralci z grozdjem obloženih trt), so polnili posode, putarji (nosači brent) so se s palicami v rokah pridno sukali okoli polnih posod grozdja. Na palicah so z noži delali zareze. Vsaka je pomenila eno odneseno puto - brento v prešo. Več je bilo zarez, ponosnejši je bil putar. Grozdje so na preši nekajkrat premetali in ga naložili v za ta namen pletene koše iz vrbovih vej. Skozi posebno sito, običajno pleteno iz vrbovih vej, se je precejeni mošt stekal v veliko kad, od tod pa v pripravljene sode.

Delo s starimi prešami je bilo težaško. V lesene ali pletene obroče so z lopatami metali grozdje. Obroči so se zlagali od  največjega do najmanjšega. Pri tem je bila potrebna velika potrpežljivost, da grozdje ob stiskanju ni izpadalo iz ogrodja obročev. Sam pod je bil iz hrastovine, katerega so že nekaj dni prej pripravili tako, da so z rogozom zapolnili vse špranje v podu. Potem so ga zalili z vodo, da se je napel in tako zapolnil sleherno razpoko. Pri stiskanju je imel pomembno vlogo tako imenovani "prešpanj", to je vzdolž celotne dolžine poda dolg štirioglat leseni hlod. Na skrajnem koncu je bilo vreteno, spodaj z velikim kamnom najpogosteje odsluženim mlinskim kolesom, ki je omogočalo močnejše stiskanje grozdja v košu. Pod kamnom je bila tako imenovana igla. Pri zadnji strani poda je bil pritrjen "stol". To sta visoko postavljena lesena droga, ki imata odprtine, skozi katere se vstavijo "verige". Verige so večinoma hrastove, dolge več kot meter in oglato oblikovane. Služijo za pravilno nameščanje preše. Z izdelavo preš so se ukvarjali dobro izučeni tesarji, ki so znali izdelovati velike lesene preše. Do leta 1954 ves vinorodni okoliš ljutomersko-ormoških goric ni imel skoraj nobene sodobno opremljene vinske kleti. Prevladovale so male lesene stiskalnice s slemenom. Njihova zmogljivost je bila majhna, z druge strani pa je bil les za napravo takih stiskalnic zelo drag. Ponekod so se še ohranile velike preše, ki pa dandanes služijo le še za ogled željnih turistov. Sedaj so preše povsem drugačne, bolj praktične za sedanje čase. Tudi trgatve se od pokrajine do pokrajine razlikujejo, odvisno od potreb in navad teh krajev iz preteklosti.

Lakote in žeje ni smelo biti

Kronisti o teh opravilih v Prlekiji pišejo: "Vsi, ko so sodelovali na bratvi, niso smeli biti ne lačni ne žejni. Nekoč so trgačem že zjutraj ponudili domačo pogačo ali orehovo potico, pozneje pa se je v severovzhodni Sloveniji ustalila navada, da so že pred začetkom trgatve pripravili pravi zajtrk: kislo štajersko juho z ajdovimi ali koruznimi žganci. Po zajtrku je gospodar razdelil delo. Trgači so se v vinogradu postavili v vrste, po dva v vsako. Putarji so si morali v tem času priskrbeti poseben kol, ki so ga označili z datumom in letnico ter svojim imenom in priimkom. Kol ima dvojno vlogo: na eni strani pomaga putarju pri hoji po bregu navzgor, po drugi pa putar na njem z zarezami označuje, kolikokrat je grozdje odnesel v prešo. Tako je gospodar vsak trenutek izvedel, koliko grozda so že natrgali."

Na trgatvi zbrano druščino je običajno zabaval harmonikar, občasno tudi trobentač. Na stiskalnici - preši so prešarji, ki so morali poskrbeti, da se grozdje zmelje, odstranili listje, da bo v kleti red. Gospodinje so skrbele, da ni bil nihče ne lačen ne žejen. Že malica je bila obilna: meso iz tünke z zaseko, domač kruh, čebula, sirova pogača, vse skupaj pa so "splakovali" z najboljšim vinom lanske trgatve. Ko je bilo trgatve konec, je gospodar prinesel ročko vina in vsi trgači in putarji so morali popiti kupico vina in tako nazdraviti trsom, da bi dobro prezimili in prihodnje leto spet obilno obrodili. Vse to so še nekajkrat dodobra zalili, kajti sode je bilo treba sprazniti in narediti prostor mlademu vinu.