Zmotno je, ko nekateri trdijo, da je imel skozi zgodovino ugasli gradbeni gigant SCT zgolj eno veliko osebnost. To preprosto ne drži. Poleg Ivana Zidarja je bil to še vsaj Jože Brodnik. In če je bil Zidar v mladosti boksar, je bil Brodnik deseterobojec, in če je bil Zidar pri "rdečih", je bil Brodnik pri "črnih", natančneje pri - v začetku devetdesetih - velikih krščanskih demokratih.
Fanta pa nista bila vedno samo prijatelja. Pravili so, da sta se nekoč na smrt udarila v znani gostilni pri Kovaču v Tomačevem. Pele so pesti in stoli so jokali. Splošno prepričanje je bilo, da je bil zmagovalec Zidar, ker je Brodnik odšel za direktorja avtocestnega DARS, toda analitiki v zadnjem času ocenjujejo, da sta moža vse skupaj spretno odigrala.
Navsezadnje, kdo pa je gradil ceste za DARS? Strokovnjaki in novinarji se morda tudi motijo, naša legenda pa govori o povsem drugem dogodku, ki z gradbeniškimi posli neposredno nima nobene zveze.
V starih časih je SCT veliko gradil v Iraku. Sadam Husein je imel denar in najel jih je za izgradnjo podzemnih zaklonišč in letališč. Oblekli so jih v zlato. Sadam je ljubil zlato, so govorili. Brodnik je bil v tistem času menda veliko zdoma. V Iraku je vodil pomembne posle in zdelo se mu je, da ekipa potrebuje nekaj slovenskega, če ne drugega zaradi domotožja.
Slake ali Avsenike? Ne, to bi bilo preveč ruralno. Razmislil je in najel pravi pevski zbor. Koncert, takšen kot je treba, pa še motivacija bo za povrh. Zvečer, ko se je končalo težaško delo naših delavcev, so jim ubrano zapeli. Tako kot je treba, močni glasovi, ob katerih se stresejo mize, zraven pa naša klena beseda, ki jo človek v tujini vedno tako zelo pogreša. "Mojcej, oh, Mojcej, vzem' m'ne…"
Brodniku, pravijo, je igralo srce in oči so se malce zasolzile. Podoben odziv je pričakoval od delavske publike v jedilnici. A aplavz je bil tih in nekako medel. Potem pa je neki delavec iz ozadja v dvorani smrtno resno vprašal: "Kad če večera?"
