Na letošnjem razpisu za upravljanje Vodnikove domačije je Hanna Preuss prepričala komisijo z "močno vizijo za prihodnji razvoj domačije in izvirno avtorsko zasnovo dela zbirke Valentina Vodnika", po besedah načelnika oddelka za kulturo na ljubljanski mestni občini Uroša Grilca pa so za Vodnikovo domačijo že dalj časa iskali ustrezen program, dokler se niso odločili upravitelja poiskati z razpisom. Domačija, ki so jo medtem tudi nekoliko prenovili, je tako zdaj postala prostor sonoričnega ustvarjanja in drugih dejavnosti, povezanih z avdio in video produkcijo. Preussova napoveduje, da bo program centra "izredno bogat, saj bo imel prvine različnih umetnostnih praks", in pričakuje, da bo zato privabil široko paleto obiskovalcev, od tistih "z najbolj prefinjenim okusom za umetnost do laičnih radovednežev". V domačiji bodo seveda večinoma potekale dejavnosti, ki so povezane s sonoriko, na primer sonorični performansi, zvočne instalacije, video, ples, transformacije in kompozicije zvoka na odru ali ustvarjanje zvočne podobe pri filmih; vzpostavili bodo galerijo najnovejših dosežkov na področju avdiovizualnih umetnosti, fonoteko in programoteko, v otroškem kotičku pa se bodo posvetili tudi glasbeni izobrazbi najmlajših.
Sonorično je sicer izraz, ki izhaja iz francoske besede sonore, ki pomeni zveneti. "Sonorično gledališče dejansko izhaja iz določenih zvokov, tudi naravnih, in posega po njih, toda to je v bistvu nova zvrst glasbe, ki je ne ustvarjamo z inštrumenti, temveč s pomočjo zvokov, ki so transponirani, procesirani, predelani in tudi kombinirani s klasičnimi glasbenimi elementi," je med drugim pojasnila Preussova, ki je vrsto let delala pri filmu kot režiserka zvoka in je svoje znanje o tem, kako z zvokom zapeljati filmskega gledalca, da verjame svetovom na platnu, pozneje prenesla še na gledališke odre. Predstave takega tipa gledališča so zelo odprte, brez odvečnih besed, ki bi sprožale potrebo po diskusiji; črpajo namreč iz čistega zvoka in eksperimentiranja z njim.