Tak vtis pušča njena zbirka pH nevtralna za življenje in smrt, ki prinaša 23 pesmi in tri balade, vse izrazito prozne dikcije, a hkrati lirično obarvane v pesniškem podobju - podobno kot je v povednem in liričnem hkrati ulovil ravnotežje naslov zbirke. Pripisati velja, da je zbirka izvirno napisana v makedonskem jeziku, da je bila pri skopski založbi Blesok objavljena že pred časom in da jo je v slovenščino za Cankarjevo založbo letos prevedel Aleš Mustar.
Pesmi v zbirki bistveno določa prozna lega. Namesto subjekta imamo skorajda pripovedovalca, ki se izraža z narativnimi elementi, z (za poezijo relativno) kompleksno skladnjo z intenzivno rabo podredij ter zasnovanimi ali polno realiziranimi zgodbami v pesmih ali delih pesmi. Pesmi, svojevrstne prigodnice, so vezane na zunanji sprožilec v obliki posebnega dogodka ali izrednega stanja. Bolj natančno so parodije prigodnice, saj priložnosti nimajo značaja rituala, običaja ali tradicije, pač pa jih navdihujejo dogodki, ki ležijo nekje med skrajnostmi banalnega in na drugi strani bizarnega.
A v vsebinah in poetiki se prozno učinkovanje pesmi nevtralizira. Pesmi jemljejo hkrati iz stvarno preverljivega konteksta in domišljijsko poljubnega, objektivno določljivo v pesmih je kot po metodi prirejeno in podrejeno močni imaginativni volji. Tak pristop - kjer koli zunaj pesmi bi ga verjetno enačili s pretiravanjem - pesmi potiska vse od absurdističnih do nadrealističnih, od grotesknih do fantazijskih. Iz stranskih ulic bistroumnih vaj v slogu veje tudi aforističen duh, ki ga nosijo nekateri verzi: "V vicah ni zabojnikov za biološke odpadke." "[N]e smrt, marveč nebivanje je najboljši wellness program."
Kot prevladujoče vzdušje in pogosto tudi konkretna podoba je v poeziji Lidije Dimkovske v vitalnem stanju parodija, v pesmih redka in za sodobno poezijo nasploh neznačilna. Parodija prevladujoče norme, ravnotežja stvari, njihove navadnosti, pomirjujoče spravljivosti. Iz začetno normalnega v vsaki pesmi znova raste drugačno, iz znanega novo, iz celega necelo, tako ali drugače poškodovano ali bistveno preobraženo. Intenzivni vdori imaginacije so razpoka v normi, saj razgaljajo travmatičen svet v razponu od dramatizacije malenkosti do slutnje globljih človeških udorin. Ne glede na vse odtisi problemov v pesmih nikoli ne izgubijo povsem humornega pobleska. "Križ lahko vzravnano nosi samo človek z idealno težo." Kompleksna pesemska materija ni takšna le zaradi "neomejenega roka skrivnosti", kjer se bistvo subjektovega problema nikoli povsem ne odkrije in skozi ostaja le domneva, pač pa je predvsem posledica bogatega prepleta registrov, gostote pesemskega tkanja. Absurdna lega se izteče v nadrealno, fantazijski vzorec se splete v burlesko, groteska pokaže satirične rogove. "Kot judovski par v dnevih posta in mesečnih ciklih tudi jaz in Bog že leta spiva v narazen postavljenih posteljah."
Močna plat poezije Lidije Dimkovske je njeno razkošje, (pre)obilje, baročno bogastvo slik in pomenov. Obenem pa način, kako to obilje prehaja v pesmi, kako se zdravorazumski tok sklene z izvirnim, nenadoma, brez napovedi, onkraj pojasnila ali opravičila. Pomembno za končni vtis je tudi dejstvo, da kljub odlepljenosti od stvarnosti pesmi upravljajo s karseda občo in prepoznavno problematiko: poudarjeno izprašujejo koncept "doma" in iščejo poti tako nazaj kot naprej, se vračajo in neprestano spet odhajajo, prehajajo svetove, bivajo v tranzitu, nestalnosti, spremembi kot absolutni stalnici. Hitro spreminjanje registrov, drzni premiki iz objektivnega sveta v skrajno subjektivnost, nenadni obrati tako v slogu kot v sporočilu, so logično pesemsko nadaljevanje prav takega sveta, v katerem prosperirajo le nomadi.
