Skratka, festivali niso toliko namenjeni temu, da bi videli vse filme, ki jih predstavljajo, kakor pa temu, da bi "strmeli" nad njihovo količino. Ali nad njihovo ponudbo, "asortimentom", ki se nam daje na izbiro. Skoraj tako kot v veliki samopostrežni trgovini - skoraj, ker festivali niso komercialne, ampak kulturne institucije. In čeprav festivali niso namenjeni temu, da bi na njih videli vse njihove filme, pa vseeno spodbujajo k temu, da bi jih videli čim več. To pa ni zmeraj najbolje. Pravzaprav sploh ni dobro, če je tekanje iz kina v kino posledica tega, da še nisi videl dobrega filma (moja osebna izkušnja iz časov, ko sem še obiskoval festivale, je takšna, da več filmov kot sem si jih čez dan ogledal, manj sem si jih zapomnil, še zlasti če o njih nisem pisal).
Palme, levi in medvedi
Festivalski filmi so "katalogizirani" oziroma se ne delijo le po dolžini in zvrsteh (animirani, dokumentarni, igrani), ampak tudi oziroma predvsem po programih. Skoraj vsi, vsekakor pa največji, prestižni festivali imajo uradni ali tekmovalni program ter še tri ali štiri stranske. Najpomembnejši so torej tekmovalni programi, v katere festivalski selektorji izberejo le po kakšnih 20 filmov, festivalske direkcije pa imenujejo žirije, da bi nekateri filmi lahko dobili nagrade. Pomembnost uradnega festivalskega programa je manifestirana že s ceremonijo rdeče preproge, po kateri se filmska ekipa skozi špalir fotografov in navadnih radovednežev (ali tistih, ki hočejo filmske zvezde videti tudi v živo) sprehodi do festivalske dvorane. Zaradi te izpostavljenosti tekmovalnega programa je potem videti, kot da so filmski festivali zaradi nagrad. To sicer ne drži, vendar tudi ni povsem zmotno.
Toda kakšna je pravzaprav funkcija festivalskih nagrad? Razen te, seveda, da osrečijo dobitnike. Če pregledamo sezname nagrajenih filmov na treh največjih in že več kot pol stoletja starih evropskih festivalih (Cannes, Benetke, Berlin), lahko ugotovimo, da zlate palme, zlati levi in zlati medvedi komponirajo estetski panteon: o teh filmih se potem res govori in piše, uvrščeni so v enciklopedije, zgodovine in na kritiške sezname najboljših, ne pa tudi na lestvice uspešnic, čeprav jim je praviloma zagotovljena široka distribucija. Nagrade, vsaj oziroma le tiste na velikih festivalih, torej nedvomno imajo svojo funkcijo, ki je celo dvojna: estetska, kolikor naj bi nagrajeni filmi predstavljali standarde ali inovacije filmske umetnosti, in komercialna, kolikor jim zagotovijo ali omogočijo kinematografsko kariero.
Toda filmski festivali so se v zadnjih dveh ali treh desetletjih tako razmnožili, da so celo nadomestili kinematografski panogi distribucije in prikazovanja ter se formirali v tako rekoč samostojno omrežje, ki naj bi veljalo za alternativo hollywoodskemu oziroma komercialnemu filmu. S tem je povezan tudi pojav tako imenovanih festivalskih filmov, ki se selijo s festivala na festival in nikoli ne pridejo na redni kinematografski spored (razen morda na spored kakšnega art kina).
Od Pulja do Portoroža
Nekoč, v letih 1954-1990, je obstajal festival jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je leta 1954 nagrado za najboljši film osvojila Čapova Vesna, ki je bila tudi prva slovenska uspešnica (in še vedno velja za enega najbolj priljubljenih slovenskih filmov). Naslednje leto so ustanovili festivalsko nagrado, areno, in tudi teh je slovenski film prejel kar nekaj: zlato areno za najboljši film sta sicer osvojila le dva, Reče klasje Živojina Pavlovića (1971) in Idealist Igorja Pretnarja (1976), več aren pa so prejeli posamezni ustvarjalci in igralci. Ko se je jugoslovanska filmska produkcija v 70. letih povečala, so na puljskem festivalu vpeljali tudi "informativni" program, ki je kot "sekundarni", torej netekmovalni, "neprestižni" program pogosto postal povod polemik in zamer.
V Celju so leta 1973 ustanovili Teden domačega filma, ta pa ne more veljati za predhodnika Festivala slovenskega filma, ker so za domače veljali filmi iz vseh jugoslovanskih republik; res pa je, da so nagrade, poimenovane po Metodu Badjuri, podeljevali samo slovenskim filmom in filmarjem; te nagrade so včasih podvajale tiste, ki so jih filmarji dobili v Pulju, včasih pa so jih kompenzirale. Z razpadom Jugoslavije je bilo torej konec tudi Tedna domačega filma v Celju, toda že prvo leto osamosvojene Slovenije je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev poskrbelo za Filmski maraton v Portorožu, čeprav je bilo na njem prikazanih več televizijskih del kot filmov. Na zadnjem, sedmem maratonu (1997), na katerem se je nabralo več filmov, pa so podelili tudi nagrade.
In prav leto 1997 velja tudi za neko prelomnico v pomenu "renesanse" slovenskega filma. Vendar ne toliko zaradi nagrad. Outsider Andreja Košaka ni prejel nobene festivalske nagrade, a prav ta je po dolgem času vrnil občinstvo slovenskemu filmu ter s skoraj 100.000 gledalci postal prva uspešnica v slovenski državi. S sedmimi celovečernimi filmi si je Filmski maraton prvič zaslužil svoje ime, toda festivalska žirija je za najboljši film proglasila kratki film Vrtoglavi ptič v režiji Saša Podgorška in koreografiji Iztoka Kovača. Nagrado za režijo je prejel Igor Šterk za Ekspres, ekspres - ta film v kinu sicer ni požel tolikšnega obiska kot Outsider (imel je le okoli 9000 gledalcev), zato pa je odpotoval na najmanj ducat tujih festivalov in postal prvi slovenski "festivalski film".
Nejasna vloga vesne
Naslednje leto je Filmski sklad ustanovil Festival slovenskega filma, ta pa nagrado vesna. Če smo glede velikih festivalskih nagrad, zlatih palm, levov in medvedov, ugotovili, da je njihova funkcija "trendseterska", estetska in komercialna, se moramo zdaj vprašati o vlogi vesne v slovenskem filmskem svetu. Vesno za najboljši celovečerni film so doslej prejeli Socializacija bika? (1998), V leru (1999), Porno film (2000), Sladke sanje (2001), Šelestenje (2002), Rezervni deli (2003), Ruševine (2004), Odgrobadogroba (2005), Kratki stiki (2006), Otroci s Petrička (2007), Pokrajina št. 2 (2008), 9:06 (2009), Cirkus Fantasticus (2010) in Arheo (2011).
V estetskem pogledu bi bilo s tem seznamom vse še kar v redu, če ne bi manjkal film, ki je leta 2001 z beneškim levom prihodnosti (za prvenec) osvojil eno najvišjih mednarodnih priznanj, kar ji je kdaj prejel slovenski film - namreč Kruh in mleko Jana Cvitkoviča. Toda glede na to, da so pod nekatere od teh filmov podpisani isti režiserji oziroma "avtorji", bi lahko rekli, da smo s temi festivalskimi vesnami dobili "panteon" slovenskih filmarjev zadnjega desetletja in pol: s tremi vesnami za najboljši film in z dvema plus beneškim levom prihodnosti sta na vrhu Janez Burger (V leru, Ruševine, Cirkus Fatasticus) in Jan Cvitkovič (Kruh in mleko, Odgrobadogroba, Arheo), po dve vesni imata Damjan Kozole (Porno film, Rezervni deli) in Janez Lapajne (Šelestenje, Kratki stiki), po eno pa Zvonko Čoh in Milan Erič (Socializacija bika?), Sašo Podgoršek (Sladke sanje), Miran Zupanič (Otroci s Petrička), Igor Šterk (9:06) in Vinko Möderndorfer (Pokrajina št. 2). Vsi slovenski filmi pridejo v kino, tako da vesne pri tem nimajo nobene vloge, le dvakrat pa se je zgodilo, da sta bila z glavno vesno nagrajena filma tudi vodilna po gledanosti slovenskih filmov: V leru s 56.000 gledalci in Porno film s 55.000 gledalci. V vseh drugih primerih pa sta festivalsko najboljši film in v kinu najbolj gledani film različna. V tem obdobju so se pojavile tudi tri velike uspešnice - Kajmak in marmelada Branka Djurića (155.000 gledalcev), Petelinji zajtrk Marka Naberšnika (183.000) in Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja (205.000) - ki so v kinu enormno presegle obisk z vesno nagrajenega filma.
Vesna morda pomaga, da se z njo ovenčani film uvrsti na kakšen festival v tujini, in šele tam se mu tudi odpre možnost distribucijskega odkupa (kot se je filmu Odgrobadogroba na festivalu v Torinu in Slovenki na festivalu evropskega filma v Les Arcs). V času prvega slovenskega filmskega producenta Triglav filma slovenski filmi niso toliko potovali po festivalih (ki jih tudi še zdaleč ni bilo toliko kot danes), zato pa so se v tujino dobro prodajali; Čapov film X-25 javlja, denimo, je Triglav prodal v kar 60 držav, Štigličevo Dolino miru v 16, Galetovega Kekca v 13 držav in tako naprej.
Festivalska vesna bi nemara imela večjo težo, če ne bi bila tako "multiplicirana", tako da skoraj vsak film v tekmovalnem programu - ki je letos precej obširnejši od informativnega - prejme vesno za to ali ono. Če bi bila selekcija strožja. Ali če tekmovalnega programa sedmih celovečernih igranih filmov po številu ne bi podvajal tekmovalni program dokumentarnih filmov (kot bo to na 15. festivalu slovenskega filma). In sploh, če bi bil koncept tega festivala nekoliko bolj premišljen.
