Svež, a sončen dan je obetal ravno pravšnje temperature za športne izzive. Srčni utrip tekačev, ki so poravnani na startni črti pod vznožjem skakalnice zrli skoraj navpično proti cilju, ki se je oddaljen skrival na vrhu planiške velikanke, je zaradi vznemirjenja postajal vse hitrejši. Le nekaj trenutkov tišine, pok pištole in tekači oblečeni v modre tekaške majice so se spopadli s 400 metrov dolgim vzponom na vrh skakalnice. Klanec, ob katerem se človeku zvrti, in adrenalin pred startom sta v dolino pod Poncami minulo soboto privabila več kot 150 ljubiteljev gorskega teka in tekaških rekreativcev iz devetih držav, ki so svojo tekaško pripravljenost preverili na prireditvi Red Bull 400 Planica, prvem tovrstnem tekaškem vzponu pri nas.

Planiški spopad "v napačno smer"

Čeprav se smučarski skakalci šele pripravljajo na začetek skakalne sezone in skakalnico, ki vsako leto z dih jemajočimi poleti privabi tisoče obiskovalcev, še vedno prekriva trava, športnega vzdušja ni manjkalo. Vendar tokrat je bilo v Planici nekaj "narobe", saj se tekmovalci niso spustili z zaletišča, temveč so zagrizli v kolena in strmo pot proti letalni mizi premagovali nekaj časa po dveh, proti samemu vrhu pa so si zaradi 70-odstotnega naklona pomagali kar z vsemi štirimi. Tek je namreč potekal po slavni smučarski letalnici navkreber, od dna doskočišča pa vse do vrha zaleta, kar skupaj znaša točno 400 metrov, tekači pa so med tekom premagali kar 195 metrov višinske razlike. "Najtežji del se začne na drugi polovici in potem postaja vedno težje, zato je na začetku bolje prihraniti nekoliko moči," je planiški vzpon opisal eden izmed slovenskih favoritov Matjaž Mikloša, ki mu tovrstne prireditve predstavljajo popestritev njegovega tekaškega vsakdana.

Tekači in tekačice so se s klancem spopadli vsak v svoji skupini, nekateri pa so združili moči. Petnajst ekip se je tako pomerilo tudi v štafeti. Če so bili športniki še med vožnjo na prizorišče samozavestni, pa je pogled na velikanko marsikoga osupnil in mu vzel veliko mero poguma. "Šele ko sem danes prišel pod skakalnico, sem ugotovil, da je veliko bolj strma, kot sem pričakoval," je bil presenečen tekmovalec Marko Alpner, ki sicer teče po bolj ravnih in daljših progah. Tako kot Alpner je tudi domači up Nejc Kuhar vajen teči na daljše razdalje, zato mu je sobotni kratek, a strm vzpon predstavljal še večji izziv: "Moči sem vajen razporediti na daljših razdaljah, tako da bo danes nekoliko težje."

Srčni utrip tudi do 200 udarcev na minuto

Višinska razlika med dnom doskočišča in odskočno mizo v Planici je 130 metrov, nalet pa se proti Poncam vzpne še za skoraj 70 metrov. Zagreti tekači so prve metre še lahko pretekli pokončno, potem pa so se morali opirati tudi na roke. Najtežji slovenski tek na 400 metrov je nadaljevanje ideje organizatorjev, ekipe Red Bull, ki so tek navzgor po smučarski skakalnici že drugič zapored organizirali pred dobrim mesecem na avstrijskem Kulmu. Čeprav je vzpon po slovenski velikanki tekače dodobra izmučil in so se kljub svežemu planiškemu zraku v dolino vračali rdečih lic, s čela pa jim je kapljal pot, je bil tek vendarle nekoliko lažji od avstrijskega. Na odskočni mizi velikanke je namreč podlaga lesena in je zato tekačem manj drselo kot v Kulmu, kjer je podlaga betonska.

Med pogumneži, ki so se preizkusili na športnem izzivu, je bilo tokrat tudi šestnajst deklet, najbolj drzna se je na pot navzgor podala kar v allstarkah. "Z gorskim tekom sem se začela ukvarjati šele letos, zato velikih pričakovanj danes nimam. Srčni utrip se bo zagotovo povzpel na 200 udarcev na minuto," je med pogledovanjem proti cilju povedala rekreativna tekačica Bernarda Habe.

Ne le nekaterim tekačem, tudi gledalcem se je ob pogledu proti vrhu skakalnice zvrtelo pred očmi. Nekateri so se povzpeli prav do vrha in z glasnim aplavzom pospremili tekače, ki so po vseh štirih premagovali zadnje metre po skakalnici, medtem ko je večina raje ostala na majhni tribuni v dolini in opazovala, kako se tekmovalci počasi oddaljujejo in postajajo vedno manjše modre pike, dokler dokončno ne izginejo za hrbtišče skakalnice. "Ko se poženeš proti vrhu, je še bolj strmo, kot je videti, in sedaj noge kar precej pečejo," je po prečkanju ciljne črte priznal Boštjan Ipavec, ki se je za jutranje ogrevanje udeležil že teka na Vogel, potem pa se je spontano odločil še za vzpon na planiško velikanko in se bo, tako kot številni njegovi sotekmovalci, pod Ponce zagotovo še vrnil. Vsem tekmovalcem je bilo namreč skupno neizmerno zadovoljstvo na cilju, ko so iz telesa iztisnili še zadnje atome moči in spoznali, da vsi tekaški treningi v prijetnih kot tudi neugodnih vremenskih razmerah vendarle niso bili zaman.