V tako selektivni disciplini, kot je cestna dirka, svetovni prvak med mladinci ne postane nihče, ki bi mu to uspelo zgolj slučajno ali mimogrede. Vsi so šampioni med svojimi vrstniki. Junak iz Podblice je prišel na svetovno prvenstvo kot prvi favorit. V zadnjem obdobju je praktično zapored zmagal šest močnih mednarodnih dirk. V kronometru, uri resnice, je v Valkenburgu osvojil srebrno kolajno, kar je najboljši dokaz, kako močan je. Dve kolajni v obeh disciplinah sta redkost. "Zavedal sem se, da je kolesarstvo tako zapleten šport, da vedno ne zmaga najboljši. Ne zavedam se še, kako mi je to uspelo," je pripomnil.

V zaključku mu, tudi ob pomoči cele ekipe Andreja Cimpriča, nihče v vsej skupini 50 kolesarjev, ki je pre(vozila) skupaj do cilja, ni bil kos. "Pod Cauberg sem prvi pripeljal v ovinek, a vedel sem, da me bo, če pohodim 'plin' do konca, zmanjkalo. Na vrh klanca sem pripeljal tik za najboljšimi, pogledal sem jih in videl, da nimajo posebne moči v nogah. Dal sem glavo dol, pohodil pedala do konca in se šele 200 metrov pred ciljem ozrl nazaj." Slog, ki ga zmorejo največji. Bistro v pravem trenutku, kar ni lahko niti preprosto. Če do selekcije ni prišlo čez Cauberg, bi nemara večina kolesarjev podobnega tipa dobrega hribolazca izgubila živce, ker so zapravili priložnost na svojem terenu. Mohorič ne, počakal je in jih presenetil z močnim finišem ter imel pred sprinterji še dovolj časa, da si je še pred ciljno črto in po njej dal duška s slavjem.

Ne samo to, da je to prva mavrična majica v tej kategoriji, kolajni sta osvojila tudi Bogdan Fink in Simon Špilak. A kompleksno gre nesporno za najbolj obetavnega fanta do zdaj. Vsestranskega. Od leta 1975 odkar UCI prireja prvenstva v tej kategoriji, mavrično majico pa je oblekel kasnejši zmagovalec Gira Roberto Visentini, podobno pa je uspelo kasnejšim zmagovalcem Američanu Lemondu, Rusu Tonkovu, Italijanu Cunegu, nekako velja tretjinska verjetnost, da je kolajna napoved za veliko profesionalno kariero. Tudi 38. svetovni mladinski prvak ima to željo že dolgo. "Želim biti profesionalec, kot je bil Gorazd Štangelj. In doktor fizike," ima v glavi odličnjak kranjske gimnazije. Trener Matjaž Zevnik mu je že lani izpolnil željo, da se prav s Štangljem pogovori, kako je med profesionalci. Štangelj mu je letos pomoč že ponudil. Poskrbel je, da je že za evropsko prvenstvo dobil kolo za vožnjo na čas, tistega od Janija Brajkoviča, s katerim je vozil na olimpijadi. Z njim je osvojil tudi srebro na svetovnem v ponedeljek. Da se sicer tudi na kolesu izredno spretni Matej (vozi se po zadnjem obročniku brez držanja krmila) v svetu ne bo znašel, ni nobene bojazni. Tekoče govori tri tuje jezike, tudi osnovno italijanščino, ki je osnova za večino profesionalcev. Mohorič je vse dosegel skozi trdo delo, tudi zaradi dela na domači hribovski kmetiji. V Podblici pod Jelovico ni ravnine. Pravijo, da velikokrat zamenja pri delu tudi bolnega očeta. Ni mu z rožicami postlano. Sedaj mu drugi mečejo rože pod noge. A brez skrbi, življenje si zna narediti lepo sam. Na sprejemu v domači vasi, ki so ga njemu in sosedu Gašperju Katrašniku, enemu od pomočnikov, pripravili po kolajni na evropskem prvenstvu, je vseskozi pod roko vodil brhko vaščanko. Pravi tudi, da korakov in stopnic, ki vodijo do nivoja tihega vzornika Janija Brajkoviča, kar je njemu kot vsestranskemu kolesarju za etapne dirke glavna niša, ne bo preskakoval in se bo razvijal med člani - v Savi.