Elitna sedmerica Martina Hvastije je kakor uročena ostala obglavljena že daleč pred ciljem. Kot v zameno za to, da so se v slovenskem taboru za ogrevanje veselili zlate kolajne in mavrične majice Mateja Mohoriča in v soboto petega mesta mlajšega člana Luke Pibernika.

Mohorič je v povsem enakem slogu kot Philippe Gilbert, s samostojnim napadom v zadnjem kilometru, opravil s konkurenco v slogu velemojstrov klasik z veliko začetnico. Kot je Gilbert že dolgo, le na mavrično majico je čakal. »Težko dojamem, kaj se je zgodilo. Da jo končno imam. Belgijci smo naredili odlično delo. Zaslužili smo ta naslov,« je v množini žarel 30-letni specialist za klasike. Enako kot se je velezvezdnik Gilbert zahvaljeval za pomoč celi ekipi, se je tudi Mohorič.

Tudi Luka Pibernik je v soboto denimo do zadnjega želel v sprintu pomagati kapetanu Janu Polancu (12. mesto), dokler ni zaradi nezgode kapetana v zadnjih metrih kar sam pritisnil na pedale. Nemara je zaradi tega izgubil kolajno za dolžino obročnika: »Ko se je Polanc zapletel, sem prevzel odgovornost. Da sem preveč pomagal, težko rečem. Dirka je dirka. Je pa verjetno res, da bi bil Jan težko peti,« je priznal mladenič iz Suhadol, ki je že na državnem prvenstvu iztisnil največ.

Elitni sedmerici Slovencev se je vse ponesrečilo. V skupinskem padcu 45 kilometrov pred ciljem (tri kroge) sta Jure Kocjan in Marko Kump obstala na tleh v gruči. Kristijan Koren, Grega Bole in Jani Brajkovič so ostali začepljeni sredi ceste. »Vsi z izjemo Boruta smo ostali v tistem kupu sredi široke ceste in vsega je bilo konec. V tem dnevu za nas ni bilo nobene romantike,« je pripomnil Jure Kocjan (115. mesto). Skoraj enako se je v soboto ob slavju Marriane Vos pripetilo Poloni Batagelj in Urši Pintar, le Petra Zrimšek (61. mesto) je ušla pasti. Nekaj lova je bilo le iz obupa. Glavnina ni čakala nikogar. Predvsem Belgijci, Španci (bron z Valverdejem, srebro je vzel Viking Edvald Boasson Hagen) in Italijani niso čakali. Spredaj med njimi je ostal le Borut Božič, ki pa v predzadnjem pospeševanju Nibalija čez odločilni Cauberg ni mogel držati skupine štiridesetih kolesarjev.

Le Luka Mezgec je opravil svojo nalogo in v uvodnem delu sledil desetim soubežnikom iz elitnih reprezentanc. V ospredju je bil kar 170 kilometrov. Osamljeni Mezgec je štiri kroge pred ciljem tudi omagal. »Ves dan je bilo peklensko. Ritem ni niti malo popustil. Štiri kroge pred koncem čez Cauberg nisem zmogel več slediti. Tisti, ki so ujeli od zadaj z napadalnim Contadorjem in Vöcklerjem, so bili občutno močnejši, sam pa mrtev,« je bil ob fantastičnem navijaškem vzdušju, ki so ga ubežniki še posebej čutili, le malo otožen Mezgec. Ko se je iz glavnine izstrelila še druga skupina ubežnikov, ni bilo izmed Slovencev nikogar zraven, kar je verjetno največja taktična napaka.