Na straniščni školjki
Vsestranski Boštjan Gombač sede na straniščno školjko ob robu odra, s katere obvladuje vse inštrumente okoli sebe, od otroškega klavirja do pojoče žage, in zaigra svojo verzijo Tišine. Tudi drugi glasbeniki, Sebastijan Duh, Zlatko Kaučič in Jošt Drašler, v smehu počasi zasedajo svoja mesta za inštrumenti. Režiserka Ivana Djilas jih opazuje iz dvorane, in ko s tehniki uskladi scenske finese, v znamenje začetka zakriči nastopajočim: "Gremo, ven iz odra!"
Projekt Smrt kadi moje cigare je nekakšen glasbeni hommage Charlesu Bukowskemu, pesniku in pisatelju, katerega literarna zapuščina obsega več tisoč pesmi, na stotine kratkih zgodb in šest romanov. O njem je bilo že veliko napisanega in zdi se, da ima vsak, ki je vsaj bežno slišal zanj, o njem povedati naslednje: veliko je pil in imel je rad ženske. O tem povprašam pri nastopajočih. "Ne moreš ga povsem zagrabiti. O njem sem imel predsodek, da je to en tak tip, ki hoče s svojimi izjavami in hvaljenjem izpasti frajer, a v bistvu je vse to le oklep. Klasične freudovske štorije pač," razmišlja Blaž Šef, ki je eden od treh igralcev iz ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ki so se pridružili glasbenikom pri projektu.
Nič ne sme "izviseti"
Komunikacija med glasbeniki in igralci med predstavo poteka lahkotno. Medtem ko Blaž Šef recitira pesem - neke vrste manifest, ki ga je Bukowski napisal o klasični glasbi - mu Boštjan Gombač čez oder šaljivo kaže na napis svoje majice: "Imate radi Bacha?" Glasba je vsekakor v ospredju uprizoritve in to še nadgradi občutek, ki prevladuje skozi predstavo - da v njej nikoli nič ni zares tiho, negibno ali statično. Razen Ivana Godniča, ki kot prispodoba Bukowskega sedi na širokem naslonjaču, bere knjigo in si dotaka svoj viski.
Bukowski v eni svojih pesmi napiše, da televizija drži skupaj več slabih parov kot otroci in cerkev skupaj - in medtem ko Janja Majzelj izgovarja te verze, za njenim hrbtom na odru stoji več deset televizorjev; večina jih ima temen ekran in ne opravlja funkcije dobrega rekvizita. Po dobri uri, ko se izvedba predstave zaključuje, režiserka nenadoma prekine Godničevo igranje in zavpije: "To je dobro! Ja! Nazdravi smrti, ker si jo zajebal! Dajmo še enkrat." Potem igralčevo zaključno interpretacijo pesmi, ki govori o smrti in je nekakšen izliv pesnikovih poslednjih čustev, ponovijo še trikrat. Temu sledi še zadnji song, ki pa po besedah režiserke nekako "izvisi". Skupaj s tehniki išče učinkovitejšo rešitev s pomočjo ugašanja ali, še raje, neugašanja luči, da bi gledalcem dala vedeti, da še ni konec: "Poskusimo to in če ne bo aplavza, smo na pravi poti."
Grozdje in sodna medicina
Po vaji je na vrsti snemanje videa za gledališko spletno stran, ki naj bi bil seveda kar se da privlačen, zato režiserka vse napodi v maskirnico. "Šef pa se lahko sam naštima, saj je itak že razkuštran," še naroči in vsi izginejo v zaodrje. Medtem ko se Janja Majzelj preoblači, Ivan Godnič in Blaž Šef posedata po kavču in jesta grozdje. Vzdušje je sproščeno, vsaj tako se zazdi na prvi pogled, toda po kratkem pogovoru se izkaže, da nista popolnoma prepričana, ali jima je Bukowski všeč ali ne. "To se z vsako vajo spremeni," meni Šef. "Bukowski je pač en tak simpatični nergač in največja nevarnost je, da padeš noter v to nerganje." Mnenja si izmenjamo na hitro, saj so v časovni stiski. Kmalu bodo v spodnjih prostorih SMG gostili predstavo festivala Ex Ponto in zato se mora snemanje videa začeti čim prej. Godnič, ki je zadnji na vrsti za masko, se entuziastično zmrduje nad knjigo o sodni medicini: "To so mi dali kot rekvizit!" Preden stopi na oder, reče maskerkam, ki se izogibajo pogledu na fotografije samomorilcev: "Moja babica je vedno govorila - ne boj se mrtvih, boj se živih. Mrtvi ti ne bodo nikoli nič naredili."
Med snemanjem videa si režiserka vzame čas in mi pojasni svoje misli ob oblikovanju predstave. "Poskusila sem iti stran od klišeja. Bukowski je moja simpatija in rada izzivam s temami." Omeni zbirko esejev Prostori moškosti, ki ji je ponudila izhodišče za razmišljanje o "drugačnih moških", ki jočejo in pišejo poezijo. "Od moških se danes pričakuje, da ne bodo več taki kot njihovi očetje. Dali smo jim veliko napotkov, kakšni naj bi bili, manj pa imamo občutka o tem, kakšni so. Bukowski je prvi emancipiran mačo moški. Malo je hec, malo pa res," se nasmehne.