Vsakoletni Novi rock v ljubljanskih Križankah je nekoč veljal za iniciacijo nove koncertno-klubske sezone. Danes to poslanstvo simbolično in bolj potiho nadaljuje njegov potomec Klubski maraton. S četrtkovim prvim dogodkom v ljubljanskem K4 se je na že dvanajsto klubsko karavano podalo šest novih adutov Radia Študent. Hardkorovsko nabriti The Kojn, jazz trio Roka Zalokarja, indie-strugarji Čao Portorož, producent klubske glasbe Timo Chinala, še svež, zato toliko bolj nepredvidljiv križanec Trus! in hipnotični elektroničarji Foe Spre Glass Om bodo v sedmih tednih zaobjeli čez dvajset koncertnih prizorišč po domovini, 9. novembra pa prispeli na cilj, v Menzo pri koritu v Metelkova mestu, kjer bomo lahko preverili v tem času nabrano koncertno psihofizično kondicijo.
Tako kot predhodni maratonci bodo tudi letošnji nabirali prepotrebne izkušnje in kilometrino, kar ob nastopih pomeni še vožnje po vedno bolj razritih slovenskih cestah v nove kraje, srečanja z neznanci in sklepanje novih prijateljstev, reševanje nepredvidenih zapletov, neposredno soočanje s stanjem stvari in duha na domačem terenu in tudi z vprašanjema, ali so iz pravega testa za glasbeni poklic in ali je skupina dovolj čvrsta. Skoraj dva meseca dolg klubski treking je izzivalna in več kot dobrodošla izkušnja za mlada, še neuveljavljena imena, ki se jim ponuja kot odskočna deska - vendar kam?
Zadnja leta ne moremo mimo živopisne in razgibane glasbene scene, ki pa jo medijska krajina naduspešno ignorira in posledično vsiljuje nekonstruktivno prepričanje, da je stanje porazno. Je ne osmišlja in ne podaja naprej. Ne širi obzorij, ne odpira perspektiv, ne obvešča objektivno in ne dela v splošno dobro. Priča smo hegemoniji prostaštva, ne(samo)kritičnosti in privatništva. Soodgovornost medijev za krizo stanja in duha se ponuja sama od sebe, vendar levji delež leži tudi na duši raje. Zagovarjanje teze, da je občinstvo treba vzgajati in izobraževati, da bi znalo ločiti zrnje od plev, odpre vprašanje, koliko plebs sam naredi za izstop iz povprečja.
V zadnjih letih se je namnožilo pobud, (na)tečajev in projektov, ki glasbenikom in glasbenicam nudijo usluge, učijo, spodbujajo in obljubljajo preboj in slavo. Primat afirmacije novih popularnih imen imajo inačice TV-spektaklov, ki s tretmajem pokaži-kaj-znaš prikazujejo absurde našega časa, ne puščajo pa globljih sledov na bolje. Živa stvar se ne odvija v teve studiih, na ekranih in v tabloidih, ampak na terenu - v barih, lokalih, klubih, na odrih, zasedenih ali zasebnih objektih, kleteh, kulturnih ustanovah in tudi stanovanjih.
Na to med drugimi opozarja Klubski maraton, ki ni samo vežbališče in talilnica potencialnih glasbenih kadrov. Skozi njegovo vztrajno kontinuiteto se odražajo vzponi in padci domače scene, njena razpršenost in razdvojenost, posebnosti in izjeme. Vsakič znova ujame utrip živega organizma, ne pa umetno napihnjenega produkta glasbenega marketinga. Je pa tudi oblika konfrontacije in protesta proti statusu quo. Kot pravi avstrijski aktivist za pravice živali Martin Balluch v knjigi Upor v demokraciji: "Največja nevarnost za napredek ni radikalnež, ampak zmernež, ki mu je bolj kot pravičnost pomembna ohranitev reda in s tem ohranitev zakonov."
