Z njim smo se pogovarjali le nekaj ur pred odhodom v parlament, kjer ga je sprejel podpredsednik državnega zbora Jakob Presečnik, ki se je zavezal, da bo z metodami kreativnega razmišljanja seznanil tudi kolege poslance. De Bono je ob začetku pogovora z nami dejal, da posebnih pričakovanj od obiska pri nas nima, da je v Slovenijo prišel poslušat, se učit in hkrati pomagat ljudem, da bi pri svojem delu še bolj razvijali veščino razmišljanja.

Za zahodnjaški način razmišljanja je kriva tako imenovana tolpa treh, grških filozofov Sokrata, Platona in Aristotla...

Sokrata so zanimali samo vprašanja in argumenti. Platon je iskal resnico, dejansko sploh ni verjel v demokracijo, v raznolikost. Aristotel pa je ves čas izključeval. Njihov način razmišljanja je temeljil na sodbah: to je prav, to je narobe. In ta temeljna znanja so se prenesla v Evropo. V določeni meri je to uporabno, je odlično, a ni dovolj. Zato tudi zahodnjaki razmišljamo tako, kar pa ni dovolj.

In šest klobukov razmišljanja omogoča pomemben premik.

Kakšen, vam povem kar s primerom. Prijatelj v New Yorku je za uporabo metode šestih klobukov usposabljal člane porote na sodiščih. Prav z uporabo šestih klobukov so nato zelo hitro dosegali soglasne odločitve. Sodnik je bil ob tem tako navdušen, da so uporabo šestih klobukov uvedli v treh, morebiti pa zdaj že v več zveznih državah. To je prva tako pomembna sprememba v sodstvu v zadnjih dveh tisočletjih. Argumentiranje ni primerna pot obravnave določene teme.

Pa vendar se politiki nenehno oklepajo takega načina razmišljanja in pogovora.

Žal je res tako in menim, da bi bile razprave pod šestimi klobuku v parlamentu bistveno bolj plodne. Vodja parlamenta bi na primer dejal, da je čas za rdeči klobuk, in poslanci bi lahko brez zadržkov izražali svoje občutke in čustva.

Boste torej uporabo klobukov predlagali tudi med svojim obiskom v parlamentu?

Seveda. Zagotovo bom to predlagal.

Kreativnega razmišljanja, ki podjetjem zaradi več zbranih idej in inovacij posledično zagotavlja tudi boljšo konkurenčnost, se lahko naučimo. Kako?

Kar nekaj tehnik je, ki sem jih v svojih knjigah tudi podrobno opisal. Naj izpostavim tehniko uporabe naključne besede. Pred nami je na primer tema, ki središči našo razpravo oziroma izziv. Izberemo naključno besedo, jo povežemo z njim in začnemo zbirati ideje. Tehniko lateralnega razmišljanja s pomočjo naključne besede so pred časom uporabili v eni od jeklarn v JAR in z njo v samo enem popoldnevu zbrali 21 tisoč idej.

Za zahodnjaški način razmišljanja je torej kriva tolpa treh. Kakšna pa je razlika med razmišljanjem vzhodnjaka in zahodnjaka?

Te analize sicer nisem delal, lahko pa rečem, da so moje knjige na Japonskem, v zadnjem času pa še prav posebno na Kitajskem, zelo priljubljene. Med zadnjim obiskom na Kitajskem smo se dogovorili, da bodo razmišljanje vpeljali v predmetnik na 688 tisoč šolah. Vzhodnjaki torej s kreativnim razmišljanjem nimajo težav. Je pa res, da niso imeli tolpe treh. (smeh)

Kakšna je po vašem mnenju povezava med kreativnim razmišljanjem in odgovornostjo? Bi se strinjali, da je kreativno razmišljanje pravzaprav naša odgovornost, obveznost?

Odvisno, kako definirate odgovornost in obveznost. Vsi smo lahko kreativni in imamo od tega tudi dejanske koristi, mi sami, ljudje okoli nas in celotna družba. V tem kontekstu da, prav je, da se trudimo kreativno razmišljati. Pa vendar ljudje še prepogosto mislijo, da je prav, da ravnajo v skladu z rutino. Ali se vam ne zdi nenavadsno, da kljub temu, da je razmišljanje človekova najbolj pomembna veščina, ni fakultete ki bi imela predmet razmišljanje, da v knjigarnah ni tovrstnega oddelka, da ni profesorjev, ki bi poučevali razmišljanje. Neverjetno!

So politiki po vaših izkušnjah dobri misleci - predvsem v smislu odgovornosti, da pogledajo dejstva, prednosti in slabosti?

Poglejva najprej šahista. V čem je dober? Je izvrsten igralec šaha. Politiki so torej lahko dobri v politiki. To pa še ne pomeni, da delajo v prid države in njenih državljanov. Politikom je pomembno, da so dobri na političnem parketu. In na vprašanje, ali je interes politike tak kot interes državljanov, je odgovor: ni nujno.

Nastja Mulej, edina licencirana trenerka vaših metod kreativnega razmišljanja, ni imela še nobene delavnice za politične stranke, ker je niso povabile. Sodeluje le, kot sama pravi, z dobrimi podjetji, Kako to komentirate?

Mislim, da interes v politiki je. Mora jih le še prepričati.

Vendar pa ste tudi sami precej zadržani do politikov.

No, dejstvo je, da si največ spodbude za boljše razmišljanje izmed vseh skupin ljudi, ki me vabijo medse, želijo v podjetjih. Ker potrebujejo odlične rezultate in ker se pričakuje nenehen razvoj. Na drugih področjih pa je še vedno dovolj, da uspeš prepričati drugega človeka, da imaš prav ti, in to ne glede na rezultate.

Neradi poučujete ali svetujete, raje postavljate izzive. Kje najdete ideje zanje?

Daje mi jih življenje. Naokoli hodim z odprtimi očmi. Ideje dobim tudi med vožnjo na letalu. Pa med pogovorom z dolgočasnimi ljudmi ... (smeh)

Zakaj ne pristajamo na bolj urejeno razmišljanje, ki daje v krajšem času boljše rezultate?

Ker večino našega razmišljanja nadzorujejo akademiki, ki jih skrbi, da se ne bi pojavilo kaj novega, kar bi porušilo uveljavljene standarde, pa tudi zato, ker je okoli nas polno neumnosti, in jih je strah tudi teh.

V naravi vidimo, da se vse nenehno spreminja, razvija ... Zakaj ljudje na splošno ne maramo sprememb?

Ker verjamemo, da smo lahko uspešni brez njih.

Oseba z visokim inteligenčnim kvocientom še ni nujno tudi kreativna, kajne?

Tako je, a vsi se lahko naučimo kreativno razmišljati in biti kreativni. Inteligenca je kot moč motorja pri avtomobilu, razmišljanje pa je kot naša spretnost za vožnjo. Razmišljanje je torej veščina, ki uporablja potencial naše inteligence. Manj inteligentni ljudje lahko dobro razmišljajo, medtem ko mnogi inteligentni ljudje ne znajo razmišljati. Potencialno se inteligentni ljudje lahko razvijejo v odlične mislece, ni pa inteligenca že sama po sebi dovolj. Tudi neposredne povezave med inteligentnostjo in kreativnostjo ni. Lahko si zelo inteligenten, če si kreativen, ni pa nujno, da boš kreativen, če si inteligenten. Einstein, na primer, je bil bolj kot v pomembnost znanja prepričan v pomembnost domišljije.

V kakšni povezavi pa sta lenoba in kreativno razmišljanje?

Leni ljudje občasno resda poiščejo drugačne poti, da jim je pozneje udobneje v življenju. A lenoba ni dober spodbujevalec za kreativno razmišljanje.

Znanih je veliko primerov, kjer ste z vašimi metodami razmišljanja dosegli pomembne razvojne premike.

Naj povem enega z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so me povabili v Shell Oil. Rekli so, da lahko nafto črpajo iz vrelca samo vertikalno. Seveda sem jih izzval: "Zakaj je ne črpate horizontalno?" In seveda so odgovorili, da to ni mogoče, ker se je ne more črpati pod kotom. "S hidravlično konico jo lahko," sem zatrdil. Poskusili so in nastala je nekakšna slamica, ki pod pravim kotom izpod zemlje črpa nafto. Danes tako delajo tako rekoč vsi in tako načrpajo za tri- do šestkrat več nafte.

V Kaliforniji sem se pogovarjal s skupino sedemstotih ekologov, ki so opozarjali na težave zaradi onesnaževanja iz tovarn, zgrajenih ob rekah. Onesnaževale so mesta nižje ob rekah. S pomočjo orodja, ki ga imenujem provokacija, smo prišli do rešitve, da se morajo tovarne ob reki napajati z vodo iz svojega iztoka. Tako je tovarna prva, ki poskusi svojo umazanijo, in to so doslej uzakonili v najmanj trinajstih državah.

Na uporabi provokacije ni ničesar magičnega, lahko se je naučimo tako kot katerokoli druge veščine.

Izjemne uspehe beležijo tudi šole.

Učenje razmišljanja kot poseben predmet prispeva k za 30 do 100 odstotkov boljšim učnim uspehom pri prav vseh predmetih. Če se mladi nezaposleni samo pet ur učijo ustvarjalno razmišljati, imajo petkrat več možnosti, da si najdejo zaposlitev, pri nasilnih mladih, ki se naučijo razmišljati, pa se število kriminalnih dejanj zmanjša za 90 odstotkov.

Žal v šolah še vedno učijo predvsem o preteklosti, ne pa o pomenu sedanjosti. Pri zgodovini na primer otroci ure in ure poslušajo o preteklosti, še vedno pa ni predmeta, ki bi govoril o zdaj, o tem trenutku. Torej o tem, kako deluje družba, kako poteka posel, kako deluje politika. Vedo vse za dva tisoč let nazaj, ničesar pa o času, v katerem živijo.

Slovenija sprejema novo zakonodajo. Kako bi lahko odločevalci upoštevali tudi predloge državljanov?

Slovenija naj oblikuje narodni svet za ideje. Njegova naloga naj bo zbiranje idej in predlogov državljanov. Najboljše ideje naj izpostavi, javno objavi in posreduje parlamentu. Mislim, da je narodni svet za ideje nujno potreben.

Sami si že nekaj let prizadevate oblikovati tako imenovano palačo razmišljanja.

Vztrajno se posvečam tej ideji. K temu me je spodbudil dogodek, ko sem pred leti v Združenih narodih želel oblikovati skupino ljudi, ki bi bila zadolžena za razvijanje novih idej. Kofi Anan je sklical sestanek predstavnikov držav v ZN, ki pa so dejali, da je kaj takega nemogoče, saj oni predstavljajo države, ne ideje. Njihov pomislek je bil, da se morebiti njihove vlade ne bodo strinjale z njihovimi idejami.

O vzpostavitvi palače razmišljanja sem se že pogovarjal v nekaterih državah, tudi na Malti in v Srbiji. Morebiti pa jo postavimo na Ljubljanskem gradu. Palača razmišljanja bo imela dve nalogi - zbiranje idej in promocijo ter javno objavo najboljših ter občasno organizacijo srečanj na temo reševanja svetovnih problemov. Naj posebej poudarim - ni pomembno, da zagrabimo določene ideje in jih vsilimo drugim, pomembno je, da jih naredimo čim bolj vidne.

Intervju v celoti je na www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera