Založnike tako ob prijavah na razpise JAK čaka novo finančno breme. Po aktualnem predlogu bo obdelava prijave na enoletni projektni razpis ali poziv pravne osebe stala 25, fizične pa 15 evrov. Prijava na večletne razpise bo stala 200 evrov za pravne osebe in 15 za fizične. Uspešne prijavitelje bo nato za usklajevanje, pripravo in sklenitev pogodbe, izvedbo plačila, nadzor izvajanja pogodbe in analizo zaključnega poročila pričakala še druga tarifa, ki za pravne osebe znaša štiri odstotke, za fizične osebe pa dva odstotka pogodbenega zneska sofinanciranja.
"Gre zgolj za ovinek, po katerem bo JAK dobil denar za svoje delovanje iz programskih sredstev. Namesto da bi si ta sredstva vzel, še preden bi jih razdelil prijaviteljem, kar bi bilo veliko bolj smotrno, jih bodo prijavitelji morali založiti, potem pa jih bodo prejeli v obliki subvencije," ocenjuje Gašper Troha, urednik založbe Arsem. Podobnega mnenja je Tanja Tuma, direktorica založbe Tuma, ki ocenjuje, da "gre v procentualnem delu dejansko za poseg v programska sredstva, za katera je bolj pošteno povedati, da bodo v luči krize nižja, kot jih zaviti v celofan procenta".
Manj dela za avtorje?
Kaj natančno za založnike to pomeni in kaj to pomeni za slovensko knjigo, posledično pa za bralca? Kakor pravi Evald Flisar, urednik na društvu Sodobnost International, plačati 200 evrov za obdelavo prijave na večletni razpis ne bo nikogar odvrnilo od tega, da vloži prijavo, saj glede na višino subvencije to ne predstavlja finančne škode. "Nekoliko drugače je pri enoletnih razpisih, kjer je treba za vsako prijavo plačati 25 evrov. Kdor prijavi, recimo, deset projektov, bo plačal 250 evrov brez zagotovila, da bo katera od vlog ugodno rešena ali da bo odobrena subvencija dovolj visoka za dejansko izvedbo projekta."
Še večji problem vidi v drugi tarifi. Za revijo Sodobnost, ki jo izdaja njihovo društvo, štirje odstotki ob zdajšnji subvenciji predstavljajo 3200 evrov. Realno bo to zmanjšalo samo subvencijo, ugotavlja Flisar in računa, da bi morali, če bi želeli kriti to vsoto iz naročnine, povečati število naročnikov s sedanjih 650 na 2400. "2400 naročnikov pa nima nobena literarna revija niti v Nemčiji ali Franciji. Pri nas je to popolna utopija." Ker tudi materialnih stroškov ni mogoče zmanjšati, saj ti iz leta v leto rastejo, je druga možnost za prihranek 3200 evrov zmanjšanje avtorskih honorarjev za približno osem odstotkov, s čimer bodo težo tarife nosili sodelavci revije.
Podobno se za avtorsko delo boji urednica založbe Studia Humanitatis Neda Pagon. "200 evrov za obdelavo prijave bi kazalo primerjati z 270 evri, kolikor dobi dober prevajalec za prevod avtorske pole teoretskega teksta." Če upošteva celoten znesek letne subvencije, urednica ugotavlja, da bi tarifa pomenila enajst avtorskih pol manj prevoda katerega od temeljnih del, ki jih izdaja njihova založba.
Založniki se bodo sprijaznili
"Če naj bi JAK preživela z okvirno tremi ali štirimi odstotki programskih sredstev za področje knjige, se mi to ne zdi tako hud znesek in bi ga mirno plačal. Raje vzamemo sedemindevetdeset odstotkov kot pa nič," pravi direktor založbe Litera Orlando Uršič, ki je prepričan, da bi bilo bolje, če bi ministrstvo v enakem obsegu zmanjšalo sredstva za programe in ta denar samo nakazalo JAK za njeno delovanje. Direktor založbe UMco Samo Rugelj medtem ocenjuje, da tarifa finančno dodatno obremenjuje založnike, ki skušajo izdajati knjige v javnem interesu, kar v trenutni gospodarski situaciji še zaostruje njihovo, že sedaj ne preveč dobro situacijo. "Mislim si, da bi morali biti potem tudi vsi drugi uporabniki javnih storitev in prijavitelji na razpise podvrženi istim pogojem, torej plačilu za svojo obravnavo."
Tarifa bi po Rugljevi oceni utegnila zmanjšati število prijavljenih projektov, "saj bodo založniki bolj selektivni pri njihovem izboru in bodo prijavili res samo tisto, za kar menijo, da bo javno podporo dobilo". V praksi bi to utegnili biti pretežno projekti dveh vrst. Kot prvo taki, ki bodo najbolje lovili ravnotežje med kakovostjo in tržno zanimivostjo, saj bodo z njimi morali pokrivati dodatne stroške. Kot drugo pa visoko profilirani projekti, ki ciljajo na izrazito majhno ciljno skupino in ne bodo imeli skoraj nobenega tržnega odziva, imeli pa bodo veliko možnosti za javno podporo. "To pomeni, da se bo dodatne stroške pokrilo z znižanjem kakega od standardov za tako izdane knjige."
Najtežje bo spet najmanjšim
Tarife za neuspešne prijavitelje so vsaj na letnih projektnih razpisih simbolične, ocenjuje Gašper Troha in dodaja, da bodo onemogočile pojav novih izvajalcev, ki še nimajo finančnega zaledja. Na podobno dilemo opozarja Orlando Uršič, ki načeloma tarifo podpira, saj v Literi menijo, da je čimprejšnja ureditev razmer na JAK in objava razpisov nujna. A po njegovem bi plačevanje tarife predstavljalo absurdno situacijo, saj bi morali prijavitelji v bistvu plačati možnost, da se sploh lahko prijavijo. "To pa je morda z vidika demokratičnosti malce spotakljivo. Tukaj namreč nastopi tudi problem plačilne sposobnosti. Neka nevladna organizacija na področju neprofitnega založništva bo dosti težje našla denar za vnaprejšnje plačilo tarife kot pa neka delniška družba."
Do pobiranja tarif je zadržana tudi Tanja Tuma, saj načeloma omejuje pluralnost in enakopravnost dostopa do javnih sredstev. "Načelno je takšen predlog nesmiseln, neumen in škodljiv, konkretno pa ga bomo morali sprejeti, da si bomo zagotovili skromno financiranje knjižnega programa v letu 2013," je konkretna Neda Pagon.
Tarifo je mogoče zmanjšati
Nabirajo se tudi že nekateri konkretni predlogi, kako tarifo omiliti. Saša Jovanović je kot poslovni sekretar na Društvu slovenskih pisateljev (DSP) ob odsotnosti predsednika Vena Tauferja predstavil svoje osebno stališče. Dodati gre, da je prav DSP eden največjih prejemnikov sredstev z JAK. Tarifa, ki bi za pravne osebe znašala štiri odstotke pogodbenega zneska sofinanciranja, se mu zdi previsoka in predlaga, da tarifa tako za fizične kot tudi za pravne osebe znaša dva odstotka, kar je mnenje, ki ga zagovarja tudi Evald Flisar.
Jovanović dodaja, da lahko JAK na tarifo vpliva tudi tako, da poenostavi postopke svojega nadzora uporabnikov pri letnih poročilih in s tem zmanjša obseg dela zaposlenih. "Zdaj JAK deluje tako rekoč že kot revizor uporabnika, česar pa mu ni treba, saj imata tako ministrstvo kot vlada svoje proračunske inšpektorje, ki lahko pregledajo dokumentacijo poslovanja proračunskih uporabnikov," pravi Jovanović. Po njegovem namreč ni naloga uporabnikov, da z visoko tarifo plačujejo del posla, ki že presega namene in poslanstvo JAK.