Zase pravi, da ni bil izjemno velik športni talent, vendar z vztrajnostjo, gorenjsko trmo in iskanjem novih poti v procesu treninga je ob pomoči selektorja Miloša Janše postal najuspešnejši športnik v zgodovini samostojne Slovenije in za telovadcem Leonom Štukljem drugi najbolj vnet zbiralec olimpijskih kolajn.

Čop je bil pravi stroj za osvajanje kolajn. V članski konkurenci jih je na največjih tekmah sezone osvojil 16, 4 na olimpijskih igrah in 12 na svetovnih prvenstvih. Ob tem ima še dva naslova mladinskega prvaka, do katerih je prišel le štiri leta, potem ko je pri 13 letih prvič sedel v čoln. "Vsaka kolajna je bila prigarana na drugačen način. Na začetku so uspehi padali kar iz zraka, nisem se zavedal, da gre lahko kaj narobe. Šele s padci je prišlo to zavedanje," pravi Iztok Čop, ki si ni niti predstavljal, da je možno tako stoodstotno izpeljati program in opraviti vse najmanjše detajle, kot sta naredila s Špikom v pripravah za osvojitev bronaste olimpijske kolajne v Londonu ob koncu kariere.

Z Denisom Žvegljem, danes predsednikom Veslaške zveze Slovenije, sta takoj po koncu učne dobe v mladinski konkurenci brez težav prestopila v člansko in šokirala elito s srebrno kolajno v dvojcu brez krmarja na svetovnem prvenstvu 1991 na reki Donavi na Dunaju, le nekaj tednov po tistem, ko so po slovenskih cestah drveli tanki in so padale bombe. Z Žvegljem sta postavila nov mejnik leta 1992 v Barceloni, ko sta z bronom osvojila sploh prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo. Po bronu naslednje leto na svetovnem prvenstvu v Roudnicah na Češkem so se njune poti razšle.

Čop je našel nov izziv v najprestižnejši veslaški disciplini enojcu, v kateri je vrhunec doživel leta 1995 v Tampereju na Finskem, kjer je v nepozabni tekmi, ko so odločali centimetri, postal svetovni prvak. Po treh letih četrtih mest v enojcu je leta 1999 združil moči z Luko Špikom, s katerim sta postala nerešljiva uganka za tekmece in postala olimpijska prvaka v Sydneyju 2000. Skozi tri različna obdobja skupnega sodelovanja sta spisala nepozabne zgodbe, čeprav nikoli nista bila družinska prijatelja, ampak je bilo njuno sodelovaje podobno poslovnemu, v katerem vsak ve, kaj mora narediti za uspeh. Posebno poglavje je japonska avantura, ko se je leta 2005 na svetovnem prvenstvu v Gifuju odločil za dvojni nastop. Skupaj s Špikom mu je uspelo nekaj, kar ni še nikomur: kolajni je osvojil v dveh olimpijskih disciplinah. Zlato s Špikom v dvojnem dvojcu ter srebro v dvojnem četvercu skupaj s Špikom ter Davorjem Mizeritom in Matejem Prelogom. Dvojnemu nastopu je takrat zelo nasprotovalo strokovno vodstvo reprezentance, ki jim za uresničitev takšnega programa ni postavilo le pogoja, da morajo zmagovati, ampak tudi s kako veliko razliko.

Ko so se po šestem mestu na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 poti Čopa in Špika drugič razšle, je Iztok poskušal v čolnih z mlajšimi veslači in si vzel tudi leto dni premora. Ko je Špik videl, da za svetovno prvenstvo doma na Bledu leta 2011 Slovenija potrebuje konkurenčno posadko, je Čopa poklical po telefonu, ga povabil na pivo in mu predlagal, da še tretjič združita moči. Dogovor sta sklenila v petih minutah, domači blejski nastop končala na petem mestu, nato pa za olimpijsko tekmo v Londonu trenirala kot še nikoli doslej v življenju in jo sklenila z bronasto kolajno. "Tudi sam sem se moral občasno prisiliti, da sem odgnal vse dvome, če sva sposobna osvojiti kolajno. Stres je bil velik, a tudi zadoščenje, ker sva v Londonu dokazala, da zmoreva. Vesel sem bil tudi zaradi družine, ki je trpela z mano ob razočaranjih še bolj kot sam," je povedal Čop.

Čop je vselej veljal za resnega in delavnega profesionalca, ki je trening dopolnjeval s tekom na smučeh, ki je postal njegov tretji hobi po vožnjah z motorjem in kolesom, vedno pa je bil strasten popotnik, na vrhu najbolj priljubljenih dežel pa Norveška. Po Atenah 2004 se je celo spustil v eksperiment, da bi v smučarskem teku nastopil na zimskih olimpijskih igrah. Na treningih smučarskega teka, za katerega je pred letošnjo sezono navdušil tudi Luka Špika, se je psihično spočil, da se je v čoln vrnil lačen veslanja. Bil je med prvimi v Sloveniji, ki se je zavedal, v kakšno pomoč mu je lahko znanost, zato je na zdravstvenem področju sodeloval z zdravnico Nado Kozjek, ki je spremljala dobesedno vsak korak uspešne naveze blejskega kluba. Mnoge mame bi ga rade imele za zeta, a njegovo srce je že leta oddano ženi Petri ter hčerkama Ruby in Amber. V družbi treh deklet se odlično počuti, le do besede v družinski hiši v Radovljici pride bolj redko. Bil je vzorčni primer, kako športnik sodeluje z mediji ne le ob zmagah, ampak tudi neuspehih.

Iztok ni uspešen le v tekmovalnih vodah, ampak s svojim znanjem, izkušnjami in tudi kritičnim pristopom skuša ustvarjati boljše pogoje za razvoj športa v Sloveniji. Podal se je v funkcionarske vode, je član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije, zato je logično, da se mora najti v eni izmed strateških funkcij v veslaškem in slovenskem športu nasploh. "Nimam nič proti, če me bo po izteku mandata zamenjal na položaju predsednika OKS, a odločajo tisti, ki volijo," je že med olimpijskimi igrami v Londonu povedal predsednik OKS Janez Kocijančič.