Vsak, ki se kakorkoli ukvarja z umetnostjo, ne nujno samo z glasbo ali plesom, mimo njiju ne more. Govoriti o tem, da sta bila koreograf in glasbenik, se sliši premalo. Bila sta misleca, teoretika, ki sta briljantne povezave in raziskave prelivala v umetnost. S svojim delom pa sta, med drugim, sprožala tudi učinke igrivosti. Ni nujno, da se pred vašim imenom kiti kakšna doktorska kratica, da bi zmogli utelesiti njuno početje. Lahko ju označujemo z -izmi, prepleti in študijami, kaj kateri -izem v umetnosti loči od predhodnega, o tem obstajajo filmi, študije, skratka lahko se spustimo v razpravo, dejstvo je, da sta bila poosebljena avantgarda. Seveda sta bila tudi par. John Cage je umrl leta 1992. V enem zadnjih intervjujev pred smrtjo junija 2009 je Merce Cunnigham z mehkobo, ki je odsevala razdalje, rekel: "On the one hand, I come home at the end of the day, and John's not there. On the other hand, I come home and John's not there. I miss the conversation."* Kar se mi zdi ena najlepših, ultimativnih ljubezenskih izjav. Ljubezen, verjemite, živi naprej, tudi ko enega izmed partnerjev ni več. Morda se sliši klišejsko, poceni, toda drži.

Prav tako je v mojem spominu ostal nastop Mercea Cunnighama z njegovo skupino v Ljubljani. V nekem trenutku se je pojavil na odru s stolom. Navadnim stolom. Vrtel ga je naokoli, se usedel nanj, potem pa preprosto obstal. Stal je pred nami, star, tresoč, rok niti ni mogel povsem razpreti, toda prezenca, prisotnost je bila popolna in polna. Nepozabna gesta. Merce Cunnigham stoji na odru in nas vse objame. Dovolj.

Čemu Cage in Cunngham, se sprašujete? Kam to pelje? Zahvaljujoč predstavi Vlada G. Repnika Also sprach Cage. Se vam zdi primerjava pretirana? Počasi. Repnikova predstava prepleta film, ples, govor, trzljaje s precejšno mero poznavanja, duhovitosti in igrivosti. V naš prostor je blago zarezala z odštekanostjo. Ni reda, ni jasne linije zgodbe, ena tistih predstav, ki so mi neskončno všeč, težko pa bi za prijatelje, ki je niso videli, naredila narativen povzetek. Seveda je dobro, da poznate Cagea, da veste, kdo je bil, kaj je naredil, kako je mislil in živel, ni pa nujno. Tu je kavelj, prednost Repnikovega početja. Zgodb, gest, aktualnosti, ki niso prvožogne in banalne, pa nebroj. "Začne se kot film, se preoblikuje v ples, postane pesem, da bi se spremenil v govor: Ničesar nimam za povedati in to povem," se predstavljajo v uvodnem tekstu. Mimogrede, briljanten tekst je podpisan z John Cage, 2012. Zabavno. V njegovem stilu. Napisan je tako, kot da bi ubesedili njegovo glasbo. Prav tako sledi njegovim "napotkom": "Če vas nekaj dolgočasi po dveh minutah, poskušajte to storiti v štirih minutah. Če je še dolgočasno, delajte to šest minut. Potem šestnajst, dvaintrideset. Sčasoma ugotovite, da sploh ni dolgočasno." Začne se z zvoki avionov, posnetih in zmontiranih, kakor da nenehno, drug za drugim letijo mimo ene in iste hiše, potem pride Ingrid Berger Myhre na oder, poje, v trzljajoči koreografiji se spremlja. Vmes pa snemanje znanih v svetu umetnosti. Meg Stuart, Peter Weibel, Sigrid Gareis, Jan Ritsema, Marina Abramović v delovnih ali pol privatnih situacijah, ki s podnapisi zajemajo neobstoječe pogovore. Take vsakdanje, malo dolgočasne. Potem Martina Ruhsam na odru govori, da je dobila napotek, naj govori, kakor da bi se s prijatelji pogovarjala na ulici, kar nekajkrat ponovi. Ena briljantnejših je, ko lučno opremo Kina Šiške opisuje kot izvrstno inštalacijo tega in tega znanega umetnika... parodija na prežvečene teme, kako da je vse umetnost, reinterpretacija paradigm o ready made artu, pa še kaj... "Naša poezija je spoznanje, da ne posedujemo ničesar. Vsak nekaj je odmev niča." Če sem se do nedavnega poigravala, zaletavala v misli, kakšna naj bo danes umetnost, kako da mora odreagirati na duhamornost, ozkost in zasužnjevanje, ki nas vsak dan stiska, mi je predstava Also sprach Cage odprla drug pogled. Ne morem in nočem diktirati, kako naj bi umetnost v času pomanjkanja nadstavbe izgledala, češ, kako se lahko zaprejo v studio in vadijo prežvečene tekste, se poglabljajo v gibanje telesa in se sprašujejo o abstraktnih stvareh. Ne. Nočem se uvrstiti v serijo "prelepih" primerkov, vsevedov vsakodnevne fašistoidnosti. Also sprach Repnik je odličen primer, kako navidez nelogično, abstraktno, intimno govori globalno. Ob objemu velikega niča sem se zabavala, sledila je odlična debata ob pivu, in ko sem prišla domov, sem začela nevemkolikič listati po knjigi Cage, Cunningham, Johns, ki jo je avtorica Susan Sontag podnaslovila V spomin na njihova čustva. Vse se je že zgodilo, ni velikega, novega, toda vsake toliko pride predstava, projekt, razstava ali film, ki to pove brihtno, duhovito in osvobajajoče.

* Kakorkoli obrneš, kadarkoli pridem domov, Johna ni doma. Pogrešam pogovor.