Med stotinami njegovih sodržavljanov, na katere sem pred tem na tak ali drugačen način naletel in ki so enako kot on želeli vedeti, od kod prihajam v njihov svet, tistih redkih, ki so zmogli nekaj angleških besed, nisem mogel prepričati, da za sedmimi gorami in sedmimi vodami obstajajo tudi države, ki imajo manj prebivalcev, kot je v njihovem mestu Applovih trgovin. Drug za drugim so me sumničavo odmerjali, prepričani, da sem si svojo minimundus domovino preprosto izmislil.

Medtem pa je moj sopotnik na poti v Šanghaj z menoj suvereno debatiral o razlogih za slabše rezultate slovenske nogometne reprezentance, se zanimal o odnosu Slovencev do Josipa Broza Tita in rdeče zvezde, mi pravil o tem, kako je vsaj desetkrat videl film Valter brani Sarajevo in se sploh ni pretirano trudil skriti vtisa, da se je na najin pogovor temeljito pripravljal vsaj nekaj mesecev.

A ko sem mu v trenutku, ko je najin vlak s hitrostjo tristo kilometrov na uro drvel skozi šanghajsko predmestje, mimogrede omenil, da je povsem verjetno, da je moja država v času, odkar sem bil nazadnje na internetu, že bankrotirala, mu je nenadoma vzelo sapo.

"Čakaj!" me je v vidnem šoku prekinil simpatični tajni agent. "Ampak… ali ni bila Slovenija nekoč najuspešnejša država izmed vseh novih članic Evropske unije?"

"Bila," sem nenavdušeno odgovoril, upajoč, da se mi ne bo treba spuščati v globlje polemike o tej slavni zgodbici za lahko noč, s katero so nas pred leti načrtno tako zelo uspavali, da mnogi med nami še vedno sanjarijo o tistih zlatih časih slovenskega gospodarstva, ko sta se peščici cedila med in mleko, vsi drugi pa so živeli od upanja, da se bosta nekoč njim tudi.

A nato sem tam, sredi nepregledne goščave v nebo rastočih stolpnic, sredi sveta, ki je z zastrašujočo hitrostjo menjal svojo podobo in se iz sive socialistične turobnosti spreminjal v utripajoči mavričasti lunapark, v katerem se človek počuti, kakor bi ga med predbožično nakupovalno mrzlico zaprli v velik nakupovalni center, iz katerega ne bi več našel izhoda, v mislih odtaval nazaj domov, kjer se vse bolj zdi, da se je naš čas ustavil.

Nenadoma so me torej začele preganjati podobe mojega oddaljenega sveta in njegove mitološke zgodbice. Prešinila me je namreč misel, da bi za državo, ki je pred leti celo kitajski tajni službi prodala pravljico, da je ekonomsko najuspešnejša med vsemi pristopnicami k Evropski uniji, moral biti danes mačji kašelj prepričati svet o svoji bleščeči prihodnosti, o nezadržni gospodarski rasti, o večno rastočem BDP in o nespornem geniju vseh naših šušteršičev in vizjakov.

In nenadoma nisem več mogel razumeti, zakaj sebe in ves svet raje prepričujemo v to, da nam grozi grški scenarij in da bomo brez radikalne ali še raje diskriminatorne pokojninske reforme, v ustavo zapisanega fiskalnega pravila in še kakšnega kozmetičnega popravka naše finančne realnosti že jutri strmoglavili v prepad vseh prepadov.

S kitajskim tajnim agentom na sosednjem sedežu sva imela v tistem trenutku podobno zbegana izraza na obrazu in sva v tišini zrla vsak v svojo praznino, kot bi se ravnokar vsa zgrožena zavedela, da bo najin hitri vlak brez ustavljanja zdrvel mimo šanghajske postaje. A medtem ko je on verjetno premleval o tem, kateri izmed njegovih kolegov je dvojni agent, ki mu je dostavil napačne oziroma zastarele podatke o gospodarsko čudežni Sloveniji, sem jaz ugotavljal, da mora biti zgodba o našem skorajšnjem in neizbežnem propadu v enaki meri izmišljena kot tista o cvetočem gospodarstvu z Bavčarjem, Kordežem, Šrotom in Tovšakovo na čelu. To se mi je v tistem trenutku zazdela namreč edina kolikor toliko logična razlaga te zapletene uganke.

Konec koncev sem se na Kitajskem, ki je v razvojnem smislu, če morda ne veste, kakšnih deset, petnajst let za nami in še vedno uživa v megalomanskih gradbenih podvigih, skorumpiranem državnem gospodarstvu in divjem trošenju obstoječega in neobstoječega denarja, dokončno prepričal, da je ekonomija veliko manj realnost kot fikcija in da gre tudi v tem navidezno dolgočasnem svetu številk le za to, kakšno zgodbo se o teh številkah nekdo odloči povedati.

In medtem ko Kitajci danes svetu enako kot pred leti Slovenija prodajajo zgodbo o lastnem uspehu, smo mi obrnili ploščo in zagnali kolektivni jok in stok.

A namesto da bi si zdaj razbijali glave z iskanjem razlogov za ta svoj salto mortale ali, podobno kot moj nenaključni sopotnik, razmišljali o tem, kdo je dvojni agent, ki nam je podtaknil napačne podatke, ter s prstom kazali zdaj na tega guvernerja, zdaj na onega ministra, je najbolj pomembno, da enkrat za vselej prenehamo verjeti v vse te mitološke ekonomske zgodbe, "strokovne" ocene naših in vaših voditeljev, ocene "neodvisnih" bonitetnih hiš ali "objektivnih" poročil katere izmed brezštevilnih evropskih inštitucij in postanemo ekonomski ateisti.

Mislim, da je za to že skrajni čas, saj nam pripovedovalci teh zgodb po novem še posmrtnega življenja ne obljubljajo več.