Okoli 175.000 socialistov ima zaradi precej nedemokratičnih pravil stranke, sprejetih v izogib izprijenih frakcijskih bojev, možnost le podpreti ali zavrniti njegovo imenovanje, vse druge klanske bitke je Désir izvojeval že v njenem ozkem vrhu in v finalu premagal še zadnjega tekmeca, Jean-Christopha Cambadélisa, nekdanjo desno roko Dominiqua Strauss-Kahna, ko je ta vodil odbor za finance v francoskem parlamentu.
Désir se je leta 1959 v Parizu rodil temnopoltemu očetu iz Martiniqua in judovski materi kot Jean-Philippe in bo prvi nebelski šef katerekoli vladne evropske stranke. V osemdesetih letih se je prišteval k trockistom, bil pa je tudi prvi predsednik francoske protirasistične organizacije SOS Racisme in se preimenoval v Harlema v poklon črnskim političnim voditeljem v ZDA.
Izbira Désirja je vsekakor pomenljiva v državi, kjer pripadniki rasnih manjšin šele v zadnjem času prevzemajo pomembnejše politične položaje, vendar pa zanj velja, da je dober aparatčik oziroma partijski administrator, nikakor pa ne morebitni naslednik zdajšnjega predsednika Françoisa Hollanda oziroma francoski Obama ali novi velikan na levici, kakršna sta bila nekdanja prva sekretarja PS François Mitterrand in Lionel Jospin. A če je pozdravno, da se posamezniki iz donedavnega družbenega obrobja prebijajo v vrh politike, je za zdajšnjo evropsko politično kulturo značilno tudi, da političnim predstavnikom vse bolj mirno spregleduje njihove moralne zablode. Désir ni izjema, pred še ne poldrugim desetletjem je bil spoznan za krivega zaradi prejemanja nezakonitih plačil s strani organizacije, ki je skrbela za izobraževanje priseljencev, in obsojen na 18-mesečno pogojno zaporno kazen. Da bo mera polna, je bil njegov glavni tekmec Cambadélis prav tako obsojenec, in sicer v dveh finančnih aferah socialistične stranke, odnesel pa jo je s polletno oziroma petmesečno pogojno zaporno kaznijo in skupno globo nekaj prek 35 tisoč evrov.
