Ste se že naučili ali vsaj razumete kakšno slovensko besedo?

Le kadar rečem kurji drek (pove v slovenščini). To rečem, kadar skupina noče delati in se hočejo zabavati. (smeh)

S Perpetuumom Jazzile sodelujete že leto in pol. Ko se sedaj ozrete nazaj, je bila odločitev, da postanete del skupine oziroma prevzamete vodstvo, pravilna?

Da.

Zakaj?

Zanimivo je, z glasbenega vidika je vsekakor izziv. Odkrivamo nove stvari. Po vsem, kar sem počel prej, je bil to logičen naslednji korak. Pred nami je nešteto novih možnosti, da jih raziščemo v prihodnosti.

Hotel sem učiti. Učiti stvari, ki sem se jih naučil. Ko so prvič navezali stike z mano, sem mislil, da bo to sodelovanje kot nekakšna delavnica, da bom prišel enkrat na nekaj mesecev, ne pa, da bo šlo za polno sodelovanje. Po prvem stiku se je vse zgodilo zelo hitro. Bistvo pa je tudi, da ne učim samo jaz njih, veliko se naučim tudi sam. Vsakič se naučim kaj novega.

Dejali ste, da vas je pritegnila njihova strast. Kaj pa je po vašem mnenju odločilo, da ste vi pritegnili njihovo pozornost?

Hoteli so nekoga z mednarodnimi izkušnjami v a capella glasbi. Sam sem bil na turnejah po vsem svetu in poznam praktično vse ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Imam izkušnje iz zunanjega sveta. Menim, da je to tisto, kar so iskali.

Lahko naštejete kako pozitivno in kako negativno presenečenje, ki vas je pričakalo ob prihodu v skupino?

Delajo hitro. To je bilo eno od pozitivnih presenečenj. Poslušal sem njihove posnetke in naredil petnajst strani zapiskov stvari, ki bi jih rad poskusil. Ko začnemo delati, so zelo osredotočeni na to, kar počnejo. Zelo hitri so, še posebej, če sem tudi sam osredotočen. Učijo se mnogo hitreje, kot sem pričakoval, in delajo bolj trdo od katerekoli ... (premor in hudomušen pogled proti enemu od pevcev in predstavnikov za stike z mediji, ki se nama je pridružil pri intervjuju, Janu Trostu) ... sploh tako velike vokalne skupine, kar jih poznam. Ne marajo, da jim rečem, da so zbor.

Zakaj ne?

Zbor je koncept, ki ... (zapoje široki O in z mimiko nakaže pevca v zboru, ki z mapo v rokah gleda dirigenta). Vsi gledajo dirigenta, in ker vsi gledajo dirigenta, se vsa energija steka vanj. Namesto neposredno v občinstvo.

Negativno presenečenje ... kako pozno gredo spat, čeprav imajo naslednji dan vajo. (smeh) Res. To je zelo dobra vokalna skupina, pa tudi socialna institucija, v pozitivnem smislu besede. Všeč so si in radi se družijo, radi se zabavajo. In ponavadi take aktivnosti potekajo ponoči. Kar je znano kot žuranje. (smeh)

Verjetno ste imeli veliko dela s prilagajanjem drug drugemu. Skupina je zadnjih deset, enajst let vendarle ustvarjala pod drugim vodstvom.

Da, in še vedno pobiram črepinje s tal. (smeh) Ne, ne šalim se. Mislim, da se še vedno učimo drug od drugega. Prihajamo iz različnih kultur, a ne gre le za to. Sam imam zelo visoke standarde, kar zadeva socialni vidik dela v skupini. Če postaviš cilje visoko, imaš dobre možnosti, da boš dosegel napredek.

So razlike morda posledica tega, da ste vi profesionalec, oni pa ... no, težko bi rekli, da niso profesionalci, ob vsem, kar so dosegli, pa vendar naj bi bili neprofesionalna skupina...

... niso bili na dva tisoč koncertih po vsem svetu.

So sicer na dobri poti, ni pa to njihov poklic. To počnejo po službi.

Točno to. Sam zaradi preteklih delovnih okoliščin jemljem določene stvari za samoumevne, in kot ste rekli, ker imajo še druge službe, ne morem od njih pričakovati enakih naporov, kot če delaš s profesionalci.

Menite, da se bo to spremenilo? Da bodo začeli razmišljati o petju kot poklicni karieri?

Spremenili se bodo, in sam se bom tudi. Izumljamo kolo.

Pa so pripravljeni oziroma si želijo iz te skupine narediti poklicno kariero?

Rekel bi, da so. Seveda pa ne gre samo za njihovo odločitev, tu je še občinstvo, ki ima svojo besedo.

Ko ste začeli delati s skupino, ste želeli spremeniti njihovo statično pozicijo na odru...

... pa sem si premislil. Zaljubil sem se v njihovo razporeditev na odru. Sprva nisem razumel, kaj hočejo z njo povedati. Težavo mi je predstavljalo tudi dejstvo, da so stali v ravni vrsti. Ko stojiš v ravni vrsti, nimaš nikakršnega stika s preostalimi člani. Malenkost zaokrožena razporeditev je zato boljša. Iz občinstva pa je njihova drža neverjetna.

Imel sem tudi nekaj težav z načinom, kako so peli solisti. Sedaj imamo več solistov in tri vrste pevcev. Včasih solisti stopijo iz vrste in med njimi nastane luknja. Ta luknja pomaga ljudem razumeti, da je solist del skupine, ambasador kolektiva. In gre za luknjo, ki jo lahko zapolnite vi ali kdorkoli iz občinstva. Je simbol za kogarkoli. Za filozofijo gre. Koncept Perpetuuma Jazzile je, da dobiš občutek, da poznaš ljudi, ki pojejo. In ta koncept je mogoč le, če ima skupina statično pozicijo na odru. Na začetku sem predlagal, da bi imeli bolj fleksibilno razporeditev, pa sem si, kot sem dejal, premislil.

Zmanjšali ste tudi število valčkov in skladb iz osemdesetih. Zakaj spreminjati formulo, ki deluje?

Ker uspeha ne moreš ponoviti. Glasba, ki jo sami trenutno poslušajo, je hkrati tudi tista, v kateri lahko raziskujejo. Tako smo prišli tudi do priredbe Telephona (pesem Lady Gaga in Beyonce, op.a.). Je pa ena naših novih pesmi iz osemdesetih.

Je to večna ljubezen do osemdesetih?

Ne, ni pravil. Obstaja pesem iz osemdesetih, za katero sem si zelo želel, da bi jo zapeli, in jo imamo sedaj na repertoarju, slišali jo boste 7. oktobra v Cankarjevem domu.

Ne drznem si vprašati po naslovu skladbe (skupina svoje nove projekte skrbno skriva vse do letne Vokal Xtravaganzze, op.a.).

Točno.

Sicer pa proti osemdesetim nimam nič. Morda sem imel nekaj zadržkov na začetku. Zdelo se mi je, da je povsod preveč Tota (avtor pesmi Africa, s katero so zasloveli, op.a.). Bilo je toliko glasbe iz tega obdobja, obstaja pa toliko različnih zvrsti, ki jih lahko raziskuješ.

Ne gre torej za umik repertoarja, temveč za uvajanje novih stvari, kar pomeni večji nabor skladb iz različnih obdobij.

Poleg tega pa je Perpetuum Jazzile fantastičen instrument, s katerim se da početi vse. Zakaj bi se omejili na pop glasbo zahodne obale iz osemdesetih?

Ob prevzemu vodstva ste bili zelo samozavestni, kar je ob ogromni količini znanja in izkušenj, ki jih prinašate s seboj, tudi razumljivo. Pa ste se kdaj vprašali, kaj se bo zgodilo, če občinstvu sprememba ne bo všeč?

Ne. Sploh pa ni bilo velikih sprememb. Pojemo bolje, pevci se bolje počutijo, na odru je občutek boljši. Imamo bolj demokratičen odnos do, na primer, razvoja repertoarja. Ne gre le za moja videnja, gre za kreativni prispevek vsakega posameznika. Postopoma uvajamo drugačno strukturo vaj.

Pri tradicionalnem pristopu glasbenega izobraževanja hočejo ljudje odpraviti napake z izpostavljanjem tistega, kar je slabo, narobe. Ko torej zapojejo pesem, jim nekdo pove, kaj vse je bilo slabo. Kaj slišijo? Da so bili slabi. Sam delam popolnoma nasprotno. Ko poslušam, iščem stvari, ki so dobre. In jim to povem. V devetih od desetih primerov slabe stvari čez čas same izginejo. Včasih moraš res izpostaviti, kaj bo treba še dodelati, večinoma pa glasbeno izobraženi ljudje izpostavijo, kar je slabo, da se naredijo pametne.

Torej gre bolj za diskreditacijo.

Da, in to vidite povsod. Če kritiziraš nekaj kot slabo, se izkaže, kot da si ti pametnejši. V resnici pa je tako, da je veliko težje slišati, kar je dobro, in zahteva tudi neprimerno več znanja.

Kako se človek znajde pred tako veliko skupino ljudi?

Tudi sam nisem vedel, kako se s tem spoprijeti. Včasih je na vajah po petdeset ljudi, sam pa sem vajen delati s šestimi, sedmimi, osmimi. Pri meni so vaje potekale tako, da zapoješ osem vrstic, osredotočen pa si na točno določeno stvar, lahko je to ritem ali intonacija, nato se ustaviš in oceniš, ali si se popravil ali ne. Pevci v zborih oziroma velikih vokalnih skupinah pa imajo refleks, da po zapetem odlomku komentirajo, kako so zapeli. Začno se torej pogovarjati. In moja osnova za povratno informacijo je izgubljena. To je zelo frustrirajoče.

Nato sem jim na eni od vaj dejal, da bomo zapeli osem vrstic, to, kar je bistvo in na kar se morajo osredotočiti, pa je, da po koncu petja občutijo, kako je biti tiho. Odpeli smo osem vrstic in sledila je tišina. Občutenje tišine. Ko sem jih vprašal, kako se jim zdi, so dejali, da je super. Zakaj, sem jih vprašal. Ker ni nihče spregovoril. Vsem gre na živce, da drugi govorijo.

A vseeno govorijo tudi sami.

Kajti če vsi govorijo, lahko tudi jaz. Skupna vsota tega pa je zame kaos. Dogovorili smo se torej, da po odpetem odlomku sledi tišina, občasno pa dovolimo tri minute kaosa.

Nekoč ste dejali, da "ne igrate na varno noto", ker je varna predstava dolgočasna predstava. Se spominjate teh besed?

Ne, si pa z lahkoto predstavljam samega sebe, ko sem to rekel. (smeh)

Kaj je bila najbolj nevarna oziroma zahtevna stvar, ki ste jo ustvarili s Perpetuumom Jazzile. Vokalno seveda.

Vokalno? Umirem sto puta dnevno. Izziv je, da je pesem zelo ritmična, osnovo ima v kitari. Kako pesem, ki temelji na kitari, spremeniš v vokal? Potrebno je bilo veliko časa in truda.

Kaj nam Perpetuum Jazzile pripravlja v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti? Ko ste prevzemali vodstvo, je skupina dejala, da je glavni namen novega vodje, da jih povede na novo raven.

Najprej je treba pogledati, kateri koncerti te čakajo v prihajajočem letu, in se odločiti, kaj boš na njih pel. Izpolniti moraš svoje obveznosti. Tako nas po Vokal Xtravaganzzi čaka turneja po Nemčiji, ki bo povsem drugačen izziv. Pevci si morajo vzeti čas, dopust, in to zahteva povsem druge napore.

Naslednji korak za skupino pa je vsekakor, da začnemo ustvarjati lastno glasbo. Da razložiš, kaj delaš, je predelava pesmi super, saj ljudje razumejo, kaj počneš; s predelavo torej lažje prodaš koncept skupine. Če pa hočeš izraziti samega sebe in povedati ljudem, kdo si, potrebuješ svojo lastno glasbo.

Pa ste pripravljeni za to žrtvovati več svojega časa, življenja? Kot razumem, prihajate občasno, z mesečnimi premori.

Že zdaj sem kar veliko tu, trenutno sem tu že dva tedna. Žrtvovati več časa... Tega ne vidim kot žrtvovanje. Gre za vprašanje prioritet in izbire. Perpetuum Jazzile je moja prioriteta. Odgovor je torej da.

Renome skupine raste, iz amaterskih se pomikate v bolj profesionalne vode. In to hitro. Menite, da se bo s profesionalnostjo izgubila strast skupine?

Dobro vprašanje. Menim, da tu ne gre za odločitev, ali bi radi postali profesionalci ali pa bi raje ostali to, kar smo. Oboje. Iznajti moramo svoj pevski nastop in ga izbrusiti, postati profesionalna skupina, hkrati pa negovati sebe in svojo kulturo. Ne gre za to, da odvržeš vso preteklost za nekaj novega, ponosen moraš biti na svoje ozadje in ga ponesti s seboj v prihodnost.

Je Perpetuum Jazzile na neki način vaš poskusni zajček?

Poskusni zajček?

Dejali ste, da imate sedaj možnost, da pokažete vse, kar ste se naučili v več kot petindvajsetih letih kariere.

Oni so torej moj poskusni zajček. (smeh in tišina) Kaj točno bi pa testiral na njih?

To bi morala jaz vprašati.

Seveda izhajam iz sebe kot osebe, ki ima določena znanja, hkrati pa pričakujem, da tudi oni spoštujejo sebe in svoj vložek. Zadnja stvar, ki bi si jo želel, je, da računajo name, da bom imel vse ideje jaz in da bom vse postoril sam. "On zna, saj bo on popravil." Tega res ne bi hotel. Gre za skupinsko delo, iz katerega se gradi medsebojno zaupanje. Laboratorijski poskus preteklega leta je bil torej iskanje načina, kako razviti kolektivne ustvarjalne pogovore in kolektivno delo.

Je to manjkajoči del prejšnjega vodje?

Nerad govorim o Tomažu Kozlevčarju v javnosti. Menim, da na glasbenem področju, kar zadeva dinamiko skupine, to ni bilo njegovo najmočnejše področje. Je pa moje. Sicer pa je menjava vodje povsem naravni proces. Formiranje skupine je kot nekakšna organska rast, ljudje prihajajo in odhajajo.

Švedi so znani kot pikolovski, tudi hladni ljudje. Kljub temu vas skupina opiše takole: "Izjemen človek, ki s svojo toplino, izjemnim čutom za sočloveka, gromozansko količino energije, zanimivimi plesnimi gibi in še bolj privlačno telesno mimiko iz pevca in publike izvabi izjemne stvari."

Živeti je treba za trenutek. Ko stopim na oder in Perpetuum Jazzile zapoje, postanem srečen. Tega čustva ne filtriram. Nimam težav s tem, da se počutim srečnega, veliko ljudi pa jih ima. Če si srečen, tvegaš, ker imajo ljudje težave z ljudmi, ki so srečni.

Norveški organizatorji koncertov vedo, zakaj je treba pred vami skrivati vse vrste zaves, to zgodbo pa poveste le novinarjem, ki so bili do vas prijazni. Upam, da sem bila dovolj prijazna.

Bili ste zelo prijazni. (smeh) Gre za majhno, prelepo vas na severu Norveške, ki je ravno zgradila novo koncertno dvorano. Oder je bil zgrajen tako, da je bil del orkestra na levi, del pa na desni strani, po sredini pa je bil speljan neke vrste hodnik, po katerem si prišel na oder. Lahko pa si se nanj povzpel tudi s strani. The Real Group je pela predzadnjo pesem na koncertu in povedali so nam, da moramo po nastopu z odra pri strani, a nam je to vsem ušlo iz glave. Nismo vedeli, da so na sredinskem vhodu spustili šest tisoč evrov vredno zaveso, bilo je povsem temno, in da bi zato morali z odra ob straneh. Ko sem se po nastopu spuščal po tem temnem delu, sem zaslišal igrati orkester. Rekel sem si, da moramo hitro dol z odra, in pohitel naprej, čeprav je bilo temno. Stopil sem skozi zaveso in jo podrl. Reflektorji so se prižgali in tam sem bi jaz, sredi zavese.