Če ni logike, ali tudi pravih vzrokov za zaskrbljenost ni? Pač, največji je ta, da so minili časi, ko je evropski projekt užival skoraj nedeljeno podporo državljanov. Črnogledost se je prijela. Primerjave EU z rimskim imperijem pred razsulom so bolj popularne kot mnenja, da bo EU iz krize izšla močnejša, saj kriza sili k odločitvam, ki so se jih države v mirnejših časih otepale.

Minuli teden je imel predsednik komisije Jose Manuel Barroso pred evropskimi parlamentarci temeljni govor. Tak je bil ne le zaradi poziva k "federaciji nacionalnih držav", temveč zaradi skoraj istočasnih pomembnih ukrepov Evropske centralne banke (ECB) za stabilizacijo območja evra, pa tudi zaradi bistveno novega pogleda nemške vlade na pristojnosti banke pri uporabi netradicionalnih ukrepov denarne politike. Zelo verjetno je bil Barrosov govor usklajen z drugimi vidnimi akterji dogajanja. Vse premike in dogodke, pa tudi usmeritvene izjave vplivnih posameznikov in živahno dogajanje v evropskem parlamentu je zato treba obravnavati kot celoto. Ta svetu sporoča, da je EU odločna narediti vse za ponovno utrditev skupne valute in pri tem poglobiti politično unijo tako, kakor se je doslej zdelo nemogoče.

Kaj predlaga komisija?

"Morali se bomo razvijati v smeri federacije nacionalnih držav," je dejal Barroso, pri čemer je verjetno mislil nadaljnji razvoj parlamentarne demokracije z deljeno suverenostjo držav članic. Še jeseni bo pripravljen načrt "poglobljene in prave" gospodarske in denarne unije, a ti nujni projekti, ki se lahko začnejo že zdaj, bodo lahko dokončani šele z revizijo (lizbonske) pogodbe EU. Drugi nosilni steber je bančna unija, s katero ECB dobiva nadzor nad bankami v območju evra in v drugih državah EU. Monetarna politika bo v ECB ločena od bančnega nadzora, za katerega bo odgovorna evropskemu parlamentu. Predlagani so primeren davek na finančne transakcije, učinkovitejši nastop proti davčnim utajam, revizija direktive o obdavčenju obresti in drugi skupnostni posegi.

Po Barrosovem mnenju ne sme EU dopustiti nikakršnega dvoma o tem, da procesa evropskega združevanja ni mogoče obrniti nazaj in da so pri utrditvi evra šibkejše države pripravljene izvesti reforme, močnejše pa jih pri tem solidarno podpreti.

Združevanje Evrope je potekalo v vijugah in krize niso bile redke. Tudi kriza v sedemdesetih letih, ko so se cene energije petkrat povečale, je bila v zahodni Evropi rešena politično, v okviru evropske vizije (s sistemsko povezavo valut, brez katere ne bi bilo poznejšega evra). Nesporno je, da se je Evropa združevala predvsem zaradi političnih potreb, a s povezovanjem gospodarstev. Širitev skupnega trga je v osemdesetih letih veljala za najboljše sredstvo za pospešitev gospodarske rasti.

Niso pa se vsa nacionalna gospodarstva razvijala enako. (Zahodna) Nemčija se je v liberaliziranih pogojih trgovine razvila v daleč najbolj produktivno gospodarstvo in njena marka je postajala "sidrna valuta", ki so jo druge države članice morale upoštevati. To je imelo precejšnje posledice za evropski projekt združitve. Nemčija je namreč postala v očeh partnerjev moteče močna, a kljub temu je bila odvisna od zaupanja drugih držav.

Ko se je kot kompromis leta 1989 pojavil načrt skupne evropske valute, so jo v Nemčiji sicer upravičeno razumeli kot potezo, ki omejuje (pre)moč nemške nacionalne banke, a politične elite so razumele, da gre za razumno ceno v vzajemno koristni menjavi. Decembra 1989 je Nemčija pristala na sklic vladne konference, v zameno pa je dobila pristanek za uresničitev "pravice Nemcev do samoodločbe". To je pospešilo proces povezovanja valut evropskih držav in odtlej naprej si je bilo težko zamisliti vrnitev v prvotno stanje.

Evro se je začel kot politična valuta in pomisleki glede uresničljivosti evropske denarne unije brez skupne gospodarske politike imajo zgodovino, pri čemer zagovorniki oziroma nasprotniki posameznih ukrepov niso bili vedno isti. Nemčija denimo tedaj ni želela koordinirati gospodarske politike z drugimi državami in je zavrnila predlog učinkovitejših kontrolnih mehanizmov. Jacques Delors, eden ključnih evropskih politikov, zaslužnih za zamisel o evropski skupni valuti, še zdaj meni, da socialnih sistemov držav članic verjetno ne bo mogoče nikoli povsem izenačiti, preveč različne zgodovine je za njimi. Veliko pa bi pomenilo, če bi se lahko sporazumeli za enako obdavčitev podjetij po vsej Evropi in izenačili konkurenčne pogoje.

Evro, ki je poleg ekonomske funkcije prevzel tudi politično nalogo, je doslej sprejemljivo izravnaval koristi najmočnejšega gospodarstva v EU in vseh drugih. Kljub relativni premoči se to zaveda, da tvega nepriljubljenost in osamitev, če nič ne stori za dobre odnose z drugimi. V absolutnem, svetovnem merilu pa je tudi samo - majhno.

Zgodovinski motiv vzajemnosti koristi med sicer nesimetričnimi državami članicami je znova na preizkušnji spričo težav tistih držav, ki so se znašle na udaru finančnih trgov in morajo za posojila plačevati nevzdržno visoke obresti. Zadolženost je postala problem vseh ravno zato, ker je evropska integracija v dveh desetletjih po maastrichtski pogodbi zelo napredovala. Vse države EU, tudi največje, potrebujejo evropsko politiko, ki varuje pred osamitvijo in hkrati opredeli minimum interesov vseh sodelujočih. Vsi smo v istem čolnu, pravi Barroso.

Spričo že dosežene ravni povezanosti članic EU si ni več mogoče zamisliti vrnitve na izhodišče. Seveda bi katera od velikih držav lahko odstopila od evra, ne da bi si nakopala hudo finančno krizo. A zgodovino Evrope bi to obrnilo za 50 let nazaj. Nepredstavljivo! Projekta ni mogoče razdreti, ne da bi tvegali uničenje drugih, prav tako pomembnih sestavin.

Seveda je mogoče stresati jezo na "evrokrate", na "zapravljivost" prezadolženih držav oziroma, z druge plati, na "diktat" bogatih držav. To nemara zmanjša napetost, a zavaja, ker dopušča možnost, da so za kompleksna vprašanja, v katerih smo se zataknili, na voljo preprosti odgovori. Nevarno je zato, ker ljudem prikazuje lažno zavetje nekakšne alternative evropskemu projektu, te pa v resnici ni.

Berlin za Združene države Evrope

Narediti novo pogodbo EU, kamor bo treba zapisati znatna odstopanja od določenih suverenih pristojnosti držav, je zelo težka naloga. Ne vemo še, ali je izvedljiva v obsegu, kakor je zdaj zamišljena. Verjetno bo treba iti skozi nekaj faz, a pomembna je že usmeritev. Če bi se evropske ustanove, skupaj z ECB, približale vlogi, ki jo ima ameriška nacionalna banka, bi imela Evropa v kriznih obdobjih več časa za razmišljanje o političnih rešitvah. V okviru logike zgodovinskega razvoja skupne valute bi se, namesto groženj z razpadom sistema pod bremenom ekonomskih pritiskov, tedaj krepile povezovalne težnje.

Novo, prožnejše stališče nemške vlade do možnih ukrepov ECB za olajšanje položaja prezadolženih držav, ki najemajo posojila z neugodnimi obrestmi, oziroma zbližanje s pogledi francoskega predsednika je zato izjemno pomemben del celote. Spremembo stališča je verjetno povzročilo absurdno dejstvo, ko finančni trgi v ceno posojil ogroženim državam zaračunavajo tudi tveganje razpada območja evra. Možno je, da so se v Berlinu tudi zavedeli, kako nevarno bi bilo za Nemčijo, če bi se utrdilo mnenje, da nasprotuje učinkovitim ukrepom ECB za znižanje obresti.

Ta teden je enajst evropskih zunanjih ministrov (gre za ministre "stare" EU in Poljske) objavilo teze, v katerih so zbrani predlogi večmesečnega dela, od večinskih sklepov do evropske obmejne službe in skupnega vizuma. Med tezami so predlogi, ki prebijajo led v smeri "transnacionalne demokracije". Posamezne stranke bi tedaj kandidirale skupne, evropske kandidate, primerne tudi za vodilne funkcije v EU, vštevši za predsednika komisije.

Štiri največje skupine v evropskem parlamentu so se izrekle za reformo pogodbe EU in se že usklajujejo glede sklica konventa, ki naj pripravi predlog nove pogodbe. Ustavni odbor EP predlaga za prihodnje evropske volitve poleg dosedanjih nacionalnih seznamov čezmejne kandidatne liste itd.

To je začetek razprave in je splošen in temeljen. Ne vemo, če ne poskusimo, kaj lahko prispevamo mi. Nekaj pa je jasno: relativne preprostosti sveta, oprtega na evropocentrizem, kakršen je bil po drugi svetovni vojni in iz katerega je nastala EU, ne bo nikoli več. Zaradi dinamike, ki jo je povzročila svetovna finančna kriza, se reformi evropskega združitvenega projekta ne bo mogoče izogniti. Barrosov "Evropa potrebuje novo mišljenje, novo usmeritev, ne more se več opirati na stare ideje" je sicer retorika, a ni puhla. Ne več. Kriza jo je napolnila z vsebino.