Barroso sicer uvodoma prizna, da ukrepi in napori zadnjih štirih let še niso prepričali državljanov, trgov in mednarodnih partnerjev, omenja velikansko brezposelnost in podaja nekaj povsem dobrih predlogov, na primer o prizadevanjih za zeleno rast, toda govor v celoti predvsem odseva popolno odmaknjenost od ekonomskih in socialnih realnosti ter kaže odsotnost kritične refleksije. Na tako šibkih temeljih in na podlagi tako površne analize pa ni mogoče vzpostaviti pogojev za sicer nujno potrebno preobrazbo Unije in za odpravo nakopičenih neravnotežij.

Barroso, ki vodi evropsko komisijo že drugi mandat, skupno skoraj osem let, je tako na čelu komisije v obdobju, ko je EU zašla in se že štiri leta neuspešno spopada z največjo gospodarsko, finančno in socialno krizo. Krizi ne le, da ni videti konca, utegne se celo še poglobiti. Brezposelnost dosega rekordne ravni in se utegne v prihodnjih mesecih še povečevati. Gospodarska rast se je ponovno upočasnila tudi v jedrnih državah EU. Predvsem pa velikanska množica evropskih prebivalcev živi v čedalje večji ekonomski in socialni negotovosti brez dostopa do potrebnih znanj, tehnologij, vzpodbud in kapitala ter priložnosti za osebni razvoj in emancipacijo.

Komisija bi morala biti razrešena, parlament razpuščen

Evropska komisija z Barrosom na čelu ves čas krize vztrajno podpira ostre varčevalne ukrepe ne glede na uničevalne ekonomske in socialne posledice. Komisija je podprla evropski fiskalni pakt, čeprav so trije evropski makroekonomski inštituti (nemški IMK, francoski OFCD in avstrijski WIFO) pokazali, da so pravila fiskalnega pakta ekonomsko in socialno škodljiva in da ne omogočajo vodenja kvalitetnih fiskalnih politik. Bolj kot za države in državljane v stiski kaže komisija razumevanje in podporo velikim evropskim bankam. Po navedbah predstavnikov evropske komisije je samo v letih 2008-2011 komisija odobrila za 4,5 bilijona evrov državnih pomoči evropskim bankam v obliki dokapitalizacij in državnih poroštev (37 odstotkov BDP EU). Težava pa je, da evropski bančni sistem ostaja še naprej nefunkcionalen. Barrosov predlog za bančno unijo bo le nadaljevanje te zgodbe. Medtem ko njegova komisija kaže podrejenost (pre)velikim evropskim finančnim institucijam, hkrati kaže popolno nepopustljivost do fiskalnih politik držav članic in neobčutljivost za stiske ogromnega dela evropskih državljanov.

Ko je Delors razmišljal o razvoju Unije v smeri vse tesnejše povezave s federalnimi elementi, je bilo njegovo razmišljanje bistveno bolj sofisticirano. Vključevalo je močno socialno in razvojno komponento na ravni Unije, Delors je razumel potrebo po veliko bolj uravnoteženem in vključujočem razvoju celotne Unije in njenih članic. Barrosovo razmišljanje o evropski federaciji nacionalnih držav bi lahko bolj ustrezno poimenovali kot predlog za vzpostavitev neoliberalne tehnokratske Unije. V takšni Uniji nacionalne države članice in njihove bogate tradicije ustavnih demokracij, raznolikih ekonomskih, socialnih in demokratičnih modelov predstavljajo le še oviro za dokončno in trajno prevlado politične in finančne oligarhije na evropski in nacionalnih ravneh. Tudi zato komisija tako vztrajno vsiljuje ustavne spremembe državam članicam, čeprav so te spremembe v popolnem nasprotju s tradicijami ustavnih in parlamentarnih demokracij vrste evropskih držav in ne izhajajo iz sprejetih evropskih dokumentov.

Še nikoli v povojni zgodovini ni bilo takšnega neravnotežja moči med finančnimi institucijami in državljani, še nikoli v povojni zgodovini niso bili zahodni politiki tako nemočni in servilni do finančnih institucij in finančnih trgov. Če bi v EU obstajala minimalna demokratična odgovornost in minimalni ustavni mehanizmi zavor in ravnovesij, bi morala biti najbolj neuspešna evropska komisija doslej razrešena, nemočen evropski parlament brez lastnih pobud pa razpuščen. Odprl bi se prostor za nove razvojne ideje in pobude, za prihodnje bolj ustvarjalne in demokratično legitimne evropske predstavnike, za dogovor o evropskem paktu za socialno vključujočo rast in zaposlitve namesto fiskalnega pakta s pretirano togimi in arbitrarno določenimi restrikcijami.

Kaj namesto odstopa ponuja Barroso? Še več fiskalnih omejitev državam članicam sredi največje gospodarske in socialne krize, bančno unijo za podporo bankam, ki slabo kreditirajo evropsko gospodarstvo, in puhlice o socialno-tržnem gospodarstvu. Najbolj mu aplavdirajo evropski tehnokrati ter fiskalni dogmatiki po državah članicah EU, evropski državljani so se vdali ekonomskemu in socialnemu fatalizmu ali pa iščejo uteho v potrošništvu. Evropski socialni demokrati občasno nekoliko povzdignejo svoj glas, nato pa potihoma sprejmejo ali soglašajo z vsem, kar jim ponudijo konservativni nasprotniki. Barroso sam je sicer dovolj oportunističen evropski politik, da se poskuša predstavljati kot evropski Franklin D. Roosevelt, obenem pa skupaj z drugimi evropskimi voditelji izvaja politiko evropskega Herberta Hooverja. Za ostalo poskrbi razvejan evropski PR.

Drugačna EU je možna

Za EU so štiri leta neuspešnega spopadanja s krizo brez demokratične legitimnosti, brez transparentnosti in z ukrepi, ki zmanjšujejo možnost Unije in članic za uspešno preseganje krize. Potreben bo alternativni pristop, ne vsiljen od zgoraj, temveč z več iniciativami od spodaj, s strani lokalnega prebivalstva, strokovnih združenj, podjetnikov, skupnosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Potreben bo močnejši, ne šibkejši demokratični diskurz na vseh teh ravneh. Namesto pretiranih makroekonomskih in administrativnih omejitev je treba za članice vzpostaviti kar najširši manevrski prostor za izvajanje raznolikih razvojnih strategij na regionalnih in nacionalnih ravneh. Na ravni Unije naj bo osrednja odgovornost zagotavljati nujno potrebna sredstva za vseživljenjsko izobraževanje, usposabljanje in politiko polne zaposlenosti. Sredstva Unija očitno premore. Vzpodbujati je treba raznolik ekonomski, socialni in demokratični razvoj, namesto nasilnega enotenja pod mantro skupnega, domnevno nevtralnega trga. Takšna Unija bo veliko bolje odgovarjala na resnične potrebe in pričakovanja lokalnega prebivalstva, regionalnih skupnosti in nacionalnih držav članic.

Evropska komisija ostaja del problema. Njen odhod je nujen, a nezadosten pogoj za resnično demokratično preobrazbo Unije od spodaj navzgor. Potrebna bo celotna nova generacija reformatorjev po Evropi, ki bo delovala v smeri bolj vključujoče, bolj raznolike in bolj pluralne Unije bolj enakopravnih držav članic, kot jo poznamo danes.

Dr. Matjaž Nahtigal je izredni profesor na Fakulteti za management, Univerza na Primorskem.