Sedaj bi bilo nujno vzpostaviti realistično refleksijo in samorefleksijo in načrtovati konstruktivno vizijo. To pa je psihološko zelo zahtevna naloga, ki terja določeno distanco do izkustva, ki ga doživljamo. Pri tem je treba pogledati - kolikor se da - tisto nezavedno, kar nas vodi. Mitologija vodi skozi skupek nabranih zgodb in izkušenj. Je tisto vselej prisotno, že narejeno, pa vendar nedokončano. Prihaja iz pre-daljne preteklosti, oblikuje pa nezavedno naše vsakdanje odnose, bivanje, prepričanja, razumevanja, resnice, naš nacionalni karakter… in še kako vpliva na našo prihodnost. Za spreminjanje potrebuje neko skupno zavzetost, medosebni prostor za izmenjavo, za artikulacijo, za refleksijo. Neko (novo?) vizijo za naprej. Skratka cilj, smer…

Psihiatri smo zdravniki, naravoslovci, ki se v glavnem bavimo s psihološkimi in družboslovnimi vidiki človeka. Združujemo veliko teoretičnega znanja iz naravoslovja in ogromno praktičnih izkušenj iz družboslovja. Naš pogled je lahko ukrivljen. Ukrivljajo ga znanje, spoznanja in zgodbe o življenju naših bolnikov - ljudi, ki potrebujejo distanco za pogled na svoje življenje. Navajeni smo gledati stvari zelo od blizu in tudi zelo od daleč. V naši stroki ni nekega enotnega pogleda glede obstoja nacionalnega karakterja. Vendar ta oblikuje našo nacionalno kulturo; vsebuje navodila, kako ravnati v negotovosti; je tisto, kar lahko pričakujemo ob srečanju z drugim, drugačnim. Je abstraktni pojem, ki improvizira splošne človeške teme. Razlike v moči in avtoriteti. Čustva, ki jih je dovoljeno občutiti, in način, kako jih izrazimo drugim. Je na neki način naše soočanje in iskanje načina za sobivanje. Iluzija, da si pripadamo, da nismo osamljeni. Kulturo težko opazujemo, ker smo globoko potopljeni vanjo. V njej se postavljajo vrednote in vrednotijo grehi.

Kakšno je naše nacionalno geslo? Najbrž: dva Slovenca - prepir!

Slovenci nimamo zgodovine velikih bitk, ne osvajanj, ne vladarskih dosežkov, ne bleščeče ohranjenih gradov, nismo ukradli zemlje morju… Zgodovinarji bi nam lahko razgrnili znanje o naši daljni preteklosti. Težko jih slišimo, ker vsi delujemo iz razcepljenih prepričanj. Čigave scenarije preigravamo iz roda v rod?

Kakšne mitologije se prenašajo skozi kurikulum in medsebojne odnose (na vseh nivojih) v šolah našim otrokom, kakšno mitologijo lansirajo mediji in oblikovalci javnega mnenja? Kako vodimo državo? Brez smeri smo! Kakšne so zgodbe, ki sestavljajo našo nezavedno podobo o sebi?

Se bojimo biti ponosni?

Stalno smo želeli svojo državo. Umetniška kultura in jezik sta bili sredstvi, da smo to željo ohranjali pri življenju. Pa vendar v mitologiji ni zgodb o Gosposvetskem polju. Ne znamo ovrednotiti svoje zgodovine. Mogoče se bojimo. Da bi čustvovanje preskočilo v nacionalizme. Ali pa se bojimo biti ponosni. Mogoče pa smo res dunajski konjušniki z značilno biciklistično držo: navzdol tlačimo z vso močjo, navzgor pa smo globoko sklonjeni.

Marsikateri tujec nas vidi kot prepirljive in neugodne za sobivanje. Če se preseliš v sosednjo vas, vsi vemo, da ne boš nikoli del nje. Vedno boš "pritepenec". In če se omožiš, boš vedno "nevesta". Najbrž je to malemu zagrizenemu narodu pomagalo obstati. Sedaj pa nam najbrž dela preveč težav, ker razen stalne čuječnosti navznoter in potuhnjene pokornosti navzven nismo razvili nič dodatnega, konstruktivnega.

Literatura slika dele nacionalnega mita. Martin Krpan nam veliko pove o nas. Lahko ga beremo o-čarano, kot so nas učili v šoli. Lahko pa tudi raz-očarano, ker smo še vedno isti. Še vedno enaki, po stoletjih od časa, v katerega je umeščen Krpan. Robusten, malo omejen, precej ohol tihotapec, ki brez pomisleka opravi nalogo, ki so mu jo postavili na Dunaju. Potem pa jo jadrno popiha nazaj v svojo odmaknjeno, omejeno, samozadovoljno provincialnost. Ob tem pa si hitro uredi osebni privilegij, iz katerega bo spet razmišljal, kako bo izvajal izogibanja in kršenja zakonov, ki jih je postavil "copatasti" cesar. In njegova ogorčena zamera cesarici! Dlje ko je od "drugačnega" sveta, močnejši je, ta naš junak. Zgodba je tiho poveličevanje naše zvitosti in poudarjeno, stalno stokanje nad krivicami zaradi tuje vladavine.

Hrepeneli smo, da se znebimo te tuje pete. Končno smo pred dvajsetimi leti doživeli sanje, v katere sploh nismo verjeli. Postali smo sami svoj gospod. Potem pa smo izgubili vizijo!

Ponovili smo, kar pač imamo v mitu. Tisti, ki ima trohico občutka, da je na oblasti, postane tak kot cesar: pohlepen, tiranski, nadut, iz drugega sveta. Ljudstvo potiho jamra, tarna, se pritožuje. Obenem pa edino to pričakuje, ker itak ni scenarija za drugačno vodenje, konstruktivno avtoriteto. In vse ostaja enako. In odvetniki iščejo luknje, ki jih poslanci pripravijo v zakonih. Vede ali iz neznanja, kdo ve.

Vse spolitiziramo na rdeče-črno/bele zdrahe, ki pa v bistvu samo zakrijejo neznosno lakoto in pohlep posameznika, ki se dokoplje do moči, ne glede na barvo. Z vsebino svoje dežele pa ne vemo kaj početi. Imamo nešteto zgodb o zemlji, svoji kmetski preteklosti, ki smo jo poskusili zatajiti. Samooskrba sicer postaja moderna fraza. Ob tem smo dobro nasedli na limanice nadutosti. Kot hipnotizirani smo bili ob vznesenih bruseljskih zgodbah o uspehu. Mogoče nas je Evropa "vzela", ker so potrebovali hlasten trg za odpadke lastne živilske in še kake industrije. Pri nas smo pa "biciklistični" oboževalci tujega.

Nov jezik uvaja mentaliteto, ki jo poimenujejo neoliberalna. Neka perverzija darvinizma. Skrajna oblika podlega individualizma. Da bodo preživeli pač najmočnejši, šibki so si sami krivi za svojo šibkost. Brez trohice sočutja. Kako sicer razložiti ravnanja vseh, ki so si brez slabe vesti kopičili imetje na račun vseh ostalih. V tovarnah in na gradbiščih. In to počnejo še naprej. Vsi odvetniki, ki jim mladi sodelavci delajo od jutra do pozne noči, ob tem pa so lahko plačani kot študentje. Enako novinarji. Vsi, ki študirajo tam, kjer profesorji dobro vedo, da ne bo nobenega dela. Vsi, ki bi se radi osamosvojili, preselili od staršev, zaživeli v stanovanjih, ki bi jih s svojim delom lahko odslužili, imeli otroke…

Medtem pa je nekdo strd polizal

Obenem nas želijo prepričati, da smo živeli prerazkošno. Ne morem verjeti tem stalnim prepričevanjem o naši splošni krivdi zaradi prevelike socialnosti, razkošja zdravstva, kulture, šolstva, infrastrukture. Saj se spomnite ljudske Mojce Pokrajculje? Uspavani, da smo na varnem v piskrčku, da imajo (voditelji) vizijo in načrt za prihodnost, smo zadremali, medtem pa je nekdo strd polizal. In medved in Mojca ga hočeta sedaj nazaj! Mi smo nenadoma zajci z umazanimi gobčki, lisice pa zganjajo histerijo, kraval in pogrom - nad nami.

Kaj zdaj? Kje začeti? Sprememba nastane, ko omogočimo stabilnost! Naša skupna kultura, nacionalni karakter, iz katerega doživljamo svet, se prenaša skozi prepletene vplive družine, soseske, šole, poklicne skupine, inštitucij, medijev, ponudbe za prosti čas... Žal smo narod negotovih posameznikov, ki nepretrgoma pričakujemo drug od drugega prikrito napadalnost, ocenjevanje, kritizerstvo. V pričakovanju "slabega" ravnamo "obrambno", kar vtkemo v vse odnose. Ta drža teče nezavedno in uči nove generacije, da se tako ravna, vede, doživlja. Zelo pomemben je kontekst, v katerem usposabljamo otroke za miselno predelavo lastnih izkušenj v svetu.

Ta tragični transgeneracijski prenos vzorcev bi lahko spremenila priložnost, da bi generacija ali dve živeli v relativno stabilnem okolju, brez prehude nacionalne travme. Da tega nimamo, predvsem ni kriva (samo) kriza. V stabilnem okolju bi morda nove generacije zmogle ponuditi varno navezanost dojenčkom in majhnim otrokom v zgodnjem odnosu z materjo. Toda za mirno materinstvo mora obstajati ekonomska neodvisnost. Ta tudi moškim omogoča prevzemanje polne odgovornosti. Osamosvojitev mladih družin bi bila predpogoj za dobro izpeljane naloge staršev pri razvoju zadovoljnega, notranje "varnega" (bodočega) odraslega.

Nujen je multidisciplinarni strokovni konsenz družbe, kaj pričakujemo od prihodnosti, kam se bomo usmerili, katere lastnosti bi radi poudarili pri bodočih generacijah. In potem je treba šolskemu sistemu predati nalogo, da s to vizijo v ospredju oblikuje izobraževanje za sodobni čas. Da bi vsaka stroka na svojem mestu postala slišana, da bi artikulirala strokovne vsebine, da bi se strokovnjaki nehali zaganjati drug v drugega, da se ne bi ukvarjali z osebnimi zamerami, ampak s strokovnimi cilji, s povezovanjem in sestavljanjem raznih vidikov znanja. Če bi hoteli, bi imeli najbrž vsi prostor za delo, uresničevanje, napredek. Praksa osebnega prerivanja nas ustavlja, strokovne vsebine pa gredo mimo. Da bi se politiki ukvarjali le s politiko in da ne bi bila politizirana čisto vsaka (tudi strokovna) tema.

Vsi bi do neke mere morali pristopiti k reševanju današnje situacije. Kriza ne bi smela postati nacionalna travma, kjer se nam ponavlja izkušnja, do katere nočemo zavzeti refleksivne in aktivne drže. Kriza je samo faza v obdobju. Katastrofa pa je naša nacionalna mitologija.

Želim si, da bi v Sloveniji drevesa obrezovali ljudje, ki to res dobro znajo, ki imajo vizijo, kako bo rasla krošnja čez leta. Grozno je gledati drevesa, ki jih obglavijo vsakih nekaj let.