Album je izšel 14. aprila, na stoto obletnico slovite pomorske katastrofe, na njem pa Silence nadaljujeta v že znanem melanholično-pravljičnem vzdušju. Teksturo zvoka prispevajo obziren sintetizator in izčiščene klavirske melodije, ki plimujejo za Benkovim ekspresivnim vokalom kot razvpita Mračna nedelja madžarskega pianista Rezsa Seressa. Poleg Hladnika je za klavir sedel še pianist Igor Vićentić, s katerim je dvojec že sodeloval pri projektu The Passion of the Cold (2011). Nocoj bodo Silence nastopili v CUK Kino Šiška, slišati pa jih bo mogoče tudi 27. novembra v Cankarjevemu domu.
Silence sta prvi samostojni album Ma non troppo izdala leta 1997 pri nemški založbi Chrom. Prvenec je tako kot njun drugi album, Unlike a Virgin (1999), naletel na odličen odziv nemškega tiska. "Najboljši slovenski izvozni artikel po Laibach," so zapisali takrat. Prav z Laibach sta leta 2006 sodelovala pri albumu Volk. Še pred tem, leta 2004, je izšel še njun album Vain, a Tribute to a Ghost, ki sta ga servirala skupaj s fiktivno zgodbo o trpljenju mladega umetnika Mateja Smolnika. Vseskozi pa Silence prispevata glasbo za gledališke, plesne in lutkovne predstave ter film. Samo letos sta glasbeno opremila predstave Tomaža Pandurja Medeja, Hotel Splendid v režiji Primoža Ekarta in japonsko-slovensko koprodukcijo Avdicija za življenje režiserjev Masahira Kinoshite in Matjaža Pograjca. Z nami se je pogovarjal Boris Benko.
Kako razumeta konec sveta? Je to smrt ali pa ideje o koncu sveta v sebi skrivajo seme preporoda?
Ne vem, če si želite slišati, da je za motiv konca sveta kriv optimizem. Optimizem je strašljiva reč. Ko ljudje okoli tebe govorijo "ni panike", takrat veš, da si do vratu v dreku. Konec sveta sva izbrala iz povsem nasprotnega razloga: želela sva učinkovati pomirjujoče. Ljudem sva ponudila nekaj domačnega, nekaj, na kar so navajeni in čemur brezpogojno zaupajo: slabe novice. Tudi iz promocijskega vidika so slabe novice dobra izbira, saj potujejo neprimerno hitreje od dobrih novic.
Kaj pa lahko umetnik sicer ponudi drugim in svetu? Zgolj spremljavo?
Ah, kje pa. Umetniki smo nadvse koristen člen družbe. Ljudi imenitno zabavamo s svojo patološko potrebo po potrditvi, poleg tega pa smo od nekdaj priročen strelovod za družbeno nezadovoljstvo. Na vso srečo pa smo tudi velike nadloge. Tečnarimo, da utegne biti splošno razširjeno pojmovanje smisla rahlo nesmiselno, da utegne biti splošno razširjeno tolmačenje vrednosti rahlo poceni. Ljudi z velikim veseljem pretresemo, v redkih primerih jih pretresemo vse do hvaležnosti. Umetnost je sploh hecna reč: ponavadi ima največjo vrednost takrat, ko je po merilih družbe povsem nekoristna. O njeni pomembnosti so najbolj prepričani tisti, ki se zavedajo njene šibkosti, o njeni odvečnosti pa tisti, ki se zavedajo njene moči.
In kaj lahko umetnik ponudi sebi?
Lahko si ponudi bogato življenje na socialnem robu. V paketu prideta tudi občasen dostop do sladke iluzije o smiselnosti lastnega početja in dosmrtni abonma na visokokvalitetne depresije. Največkrat ga čaka neskončna bitka z nezainteresiranostjo javnosti. Lahko pa jo še slabše odnese - lahko ga doleti uspeh.
Neposreden primer glasbe ob koncu sveta so bili na primer orkestri taboriščnikov, ki so igrali ob sprejemu novincev v nacistična koncentracijska taborišča, to je bil nekakšen porogljivi rekviem humanosti in svetu.
Razmerje med koncem in glasbo je bogato in fascinantno. Zanimiv primer ponuja tudi bend na Titaniku, ki mu je album posvečen. Večini bi se zdelo nenavadno, če bi rojstvo otroka v porodnišnici spremljala živa glasba. Pogreb pa si, zanimivo, težko predstavljamo brez muzike.
Zdi se mi, da vajina estetika in sploh občutje sveta govorita za nežne, razbite, melanholične, morda trpeče. Denimo, v novi skladbi Heart of Darkness pravita, prevajam iz angleščine: "Ljubim tvojo žalost, ljubim milino tvojega obupa, stojiš visoko nad ostalimi, vzdignjen s križem, ki ga nosiš." A zdi se, da si svet prisvajajo trdi, podjetni, srečni, da v sodobni vladavini pozitivnih vrednot prekrivamo temnejše, šibkejše in meglene odtenke naših osebnosti. Bojimo se izročiti svojo šibkost sebi in drugim.
Pa čeprav smo, ko se pretvarjamo, da nismo šibki, portret nemoči. Sam se s srečo ne bi hecal. Družba nam vsakodnevno dviguje tolerančni prag za nesrečo, za velike količine sreče - še posebej tuje - pa nimamo učinkovitega obrambnega mehanizma, kar nazorno dokazuje tudi vsakoleten porast samomorov med božično evforijo. Ta absurdni ritual, ko mizerne spravlja v obup lažna sreča drugih nesrečnikov, sedaj raztegujemo čez celo leto. Srečo poskušamo prikazati kot neki visoko nalezljivi emocionalni herpes, ki se ga, ko ga enkrat fašeš, zlepa ne znebiš. V resnici pa ta opis precej bolj ustreza depresiji.
Sta obiskala New York? Na novem albumu prepevata, da je ta smrt. Blišč in beda ne vztrajata, če nič drugega, ju pogoltne smrt, to veliko neizrekljivo.
Hecno, večina sklepa, da smrt iz naslova opisuje New York in ne obratno. Kar je svojevrsten dokaz, da je še smrt manj hipnotična, manj razvpita od New Yorka. Besedilo bi lahko na kratko povzel z mislijo, da bi večina ljudi raje umrla kot pa se soočila z lastno umrljivostjo. New York je prispodoba za nekaj, kar je pološčeno z našimi željami in iluzijami, medtem ko je dejanska podoba precej manj romantična.
Kako pa slišita, na primer, prešernega Franka Sinatro? Po njegovi zimzeleni priredbi filmske ode temu mestu New York, New York lahko sklepamo, da je bil Sinatri New York všeč in ga je navdajal z optimizmom. Kitica iz te pesmi gre: "Če lahko uspem tu, lahko uspem kjerkoli."
Omenjeni verz še zmeraj velja. In, če sem malce ciničen, še zmeraj ga prepevajo mafijci.
Pokojnega soul pesnika in aktivista Gila Scotta Herona pa je New York prav tako ubijal, kot lahko slišimo v skladbi New York Is Killing Me z njegovega zadnjega albuma. "Imaš 8 milijonov ljudi, a jaz nisem našel prijatelja," pravi.
Tudi sam sem se v New Yorku počutil precej osamljeno. Seveda pa obstaja majhna možnost, da ni težava v tistih osmih milijonih ljudi, temveč da sva bila midva z Gilom obupno slaba družba.
Novi album je nekakšna kulisa apokalipse. Čeprav ne gre za gledališko glasbo, se na njem izkazujejo elementi teatralnega. Sta primarno kot umetnika vendarle gledališčnika? V nekem intervjuju sta dejala, da imata rada koncerte klasične glasbe, kjer so ljudje tiho in poslušajo glasbo, podobno kot so v teatru tiho in gledajo predstavo. Torej po duši nista rokerja? Stage diving na vajinih koncertih odpade?
Ne, seveda ne. Najin opus vsebuje kar nekaj del, ki poslušalca navdajajo z neubranljivo željo po odrešilnem skoku na glavo - če že ne poslušalca, pa vsekakor avtorja. Kot umetnika sva primarno velika srečneža. Če ne bi bilo glasbe, ne bi zajadrala v teater. Če pa ne bi bilo teatra, se danes najverjetneje ne bi več ukvarjala z glasbo.
Na youtubu si je mogoče pogledati tri videospote za novi album, ki jih ilustrira videomaterial iz filmov Pravljica o ljubezni (1954), Ples v dežju (1961) in Maškarada (1971) pokojnega filmskega režiserja Boštjana Hladnika, sicer Primoževega očeta. Njegovo delo torej še vedno vztraja in kroji nove svetove?
Previdno, spet smo pri optimizmu. Kako vplivne so lahko mojstrovine, ki si jih ni moč ogledati? Dela Boštjana Hladnika - kot tudi starejša dela številnih pomembnih režiserjev - so namreč javnosti praktično nedosegljiva, na devedeju lahko dobite le dva njegova filma. Če pa ste zakrknjeni ciniki in dvomite, da je bilo opozarjanje na problematiko zanemarjanja filmske dediščine glavni razlog za najino uporabo posnetkov iz Boštjanovih filmov, imate vsekakor prav. Dovolite, da vas za konec pozabavam z lepim primerom patološke potrebe po potrditvi, o kateri sem prej govoril: koliko glasbenikov se lahko pohvali, da imajo video, ki je delo Boštjana Hladnika?
