Ob tej priložnosti je bilo v prevodu Tanje Petrič, ki je tudi krmarila tokratni pogovor z avtorico, prvič poslovenjeno katero izmed njenih del - zbirka dvajsetih kratkih zgodb Frizerji na pikniku, ki je nastala čisto ob začetku njene literarne kariere. Hoppejeva priznava, da se ji zdijo te zgodbe danes, ko jih bere s časovno distanco, kot "prstna vaja, improvizacija z motivi in temami", a obenem razkriva, da so bili praktično vsi motivi iz tega dela ponovno navzoči tudi pri pisanju najnovejše knjige, avtobiografije HOPPE, zaradi česar označuje "Piknik" za emotivno in eksistencialno jedro svojega opusa.
Avtorica, ki snuje tudi romane, eseje in pravljice - slednje dojema kot najbolj realistično literaturo sploh - je namreč že v tej zbirki zgodb med platnice stisnila literarne poteze, ki so jo spremljale pri domala celotnem kasnejšem ustvarjanju: pogosto sledenje logiki sanj in domišljije, melanholični pravljičnosti ali sproščeni burlesknosti, predvsem pa se tu izrisuje mojstrstvo v prepletanju komičnega in srhljivega, zabavnega in absurdnega. Prav zato njeno pisanje mnogi označujejo kot "čudežno", "nenavadno" ali kar "čudaško". Eden njenih najmočnejših adutov pa je, kot že rečeno, humor, naslanjanje na katerega avtorica upravičuje z naslednjo mislijo: "Moje zgodbe so polne humorja zato, ker življenje v resnici ni smešno in enostavno. Humor in ironija sta zame - in za marsikaterega drugega pisatelja - strategiji preživetja v realnem svetu."
Meni še, da mora tipična "Hoppe zgodba" presenetiti predvsem njo samo in ji pokazati nekaj novega, biti pa mora tudi jezikovno brezhibna ter imeti "ritem, barvo in zven", nikakor pa se ne sme vleči kot žvečilni gumi. "Po duši sem zgodbarka, tudi moji romani so zelo 'zgodbasti'. Da v zadnjem času, vsaj po bibliografiji sodeč, objavljam več romanov, je marketinška poteza moje založbe. Večina založnikov v Nemčiji je namreč prepričana, da se debeli romani prodajajo bolje kot kratke zgodbe. To je meni povsem nerazumljiv mit, ki se izgovarja na nekega domnevnega Bralca, ki ga sama v življenju še nisem srečala. V resnici lahko v dolgem romanu precej lažje prikriješ šibkosti, ki si jih v kratki zgodbi ali pesmi ne moreš privoščiti," je bila jasna gostja mariborskega literarnega večera.
Hoppejeva pa ni le pisateljica, dramaturginja, učiteljica in kulturna novinarka, temveč tudi popotnica, ki je leta 1997 obkrožila svet. "S honorarjem knjige Frizerji na pikniku sem se po nenavadnih naključjih odpravila na popotovanje z ladjo okoli sveta, s honorarjem za Büchnerjevo nagrado pa bi si raje kupila hiško, v kateri bi uredila rezidenco za druge, ki bi prihajali k meni. Seveda denarja za kaj takega ni dovolj - ostaja pa želja. In atraktivnost in pomembnost želje je prav v tem, da ostane želja." V tolažbo ji je lahko dejstvo, da se je s prejetjem nagrade Georga Büchnerja, ki jo je prejela za avtorski opus, prerinila med zveneča imena literature v nemškem jeziku, kot so Günter Grass, Elfriede Jelinek, Volker Braun, Arnold Stadler in mnogi drugi.