V knjigi Železnikova opisuje, kako sta z mamo preživljali čas njene bolezni, tej izpovedi pa sledi zapis Ane Cajnko, socialne delavke in specialistke za gerontologijo, ki je ustanovila program Resje, v okviru katerega prostovoljci ponujajo pomoč varovancem z demenco v domovih za ostarele in tudi svojcem, ki skrbijo za bolnika z demenco. Na koncu knjige je objavljen tudi pogovor s psihiatrom Alešem Kogojem, ki svetuje, kako to bolezen prepoznati in kako naj svojci ravnajo z bolnikom. V knjigi bo bralec našel tudi številne druge nasvete in podatke, ki jih je dobro poznati, ko se sooči s to problematiko.

Izkušnje, ki jih je Železnikova dobila v letih, ko se je soočala z mamino boleznijo, so večinoma grenke. Kot se pogosto zgodi, tudi ona bolezni pri mami ni prepoznala, ko so se začeli kazati znaki. Mama si je pogosto domišljala, da ji sosedje kradejo stvari in da ji vsi hočejo kaj slabega, a je kljub tem občasnim motnjam lahko skrbela sama zase. Da je nekaj zelo narobe, pa je postalo jasno, ko je neke noči odtavala od doma in na drugem koncu mesta trkala na okna stanovanj, ker ni več vedela, kje je in kako naj pride domov. Potem je Železnikovi uspelo dobiti mesto za mamo v enem od domov za ostarele, kjer je mama živela še nekaj let do svoje smrti. Železnikova opisuje, na kakšno nerazumevanje bolezni je naletela na tako rekoč vseh nivojih, kjer je pričakovala pomoč. Tako bolezni ni prepoznala niti mamina osebna zdravnica, oskrba v domu za ostarele je bila popolnoma neprilagojena bolnikom z demenco, na pošti ni mogla dvigovati priporočenih pošiljk namesto mame, na centru za socialno delo so zavrnili, da bi ji dali začasno skrbništvo, s čimer bi lahko urejala stvari v maminem imenu, kako je treba za pregled na psihiatrični kliniki čakati več mesecev, kako ji nihče ni razložil pravic, ki jih je imela njena mama... Železnikova zapiše, da je s svojo izpovedjo predvsem želela opozoriti na številne probleme bolnikov in njihovih svojcev z željo, da bi se pristojni in tudi drugi, s katerimi se bolnik in svojci srečujejo - zaposleni na bankah, pošti, uradih, kjer izdajajo osebne dokumente, trgovinah... - zganili in nekaj naredili za te ljudi. Ker so diagnozo pri mami avtorice postavili leta 2002, je upati, da se je razumevanje potreb bolnikov z demenco v zadnjih letih le obrnilo na bolje.