"Od doma sem šel, ko sem imel sedem let, in se vrnil polnoleten, zato vrstnikov niti ne poznam, niti se z njimi nikoli nisem družil. Danes pa so si povečini fantje in dekleta mojih let tudi že ustvarili družine," pove danes 33-letni Boštjan, ki pa ima veliko prijateljev v Celju in Ljubljani, kamor se pogosto odpelje z vlakom.

Pričakuje ovire, a upa na uspeh

Ponosen pa je, da mu je nedavno uspelo premagati eno največjih ovir, ki se mu je sprva zdela celo nepremagljiva. Po šestih mesecih izobraževanja je kot prvi iz vrst slepih in slabovidnih pri nas končal program nacionalne poklicne kvalifikacije za knjigovodjo. "Zelo veliko uporabljam računalnik, na katerem s pomočjo posebnega programa preberem vse novičke, komuniciram po družabnih omrežjih in elektronski pošti, delam in se učim," pove naš sogovornik. Elektronsko bančništvo brez težav uporablja že od leta 2007. Življenje pa se mu je še zlasti spremenilo po tem, ko je v Računalniških novicah zasledil novičko, da podjetje E-Amiga iz Šoštanja izvaja projekt dela na domu s programom MiniMAX. "Ker mi elektronsko poslovanje ni bilo tuje, sem se odločil, da jih pokličem, in aprila sem se prvič seznanil s programom, ki sicer ni bil izdelan posebej za slepe in slabovidne, a z njim delam brez težav," pripoveduje Boštjan, ki se je z veliko volje, raziskovanja in trdega dela usposobil in je danes pripravljen, da s 1. oktobrom stopi na pot samostojnega podjetnika. Pri tem ima veliko zaslug tudi podjetje Saop iz Šempetra pri Gorici, ki mu je podarilo licenco za omenjeni program.

Sliši se precej drzno, ga pobaramo. "Morda tudi je, a zakonskih ovir ne pričakujem, ker smo jih v glavnem že razrešili. Ovire pričakujem predvsem pri strankah, a sem tudi na to pripravljen. Na delavnicah sem pripravil tudi posebno ponudbo, s katerimi bom nagovarjal potencialne stranke in se jim ponudil, da jim mesec dni knjigovodstvo vodim brezplačno. Naj me preizkusijo, mene in program, da se bodo sami prepričali, da se z menoj da delati. Sicer pa bom ponudbo naslovil na društva, samostojne podjetnike pa tudi družbe. In upam, da odziv bo," razlaga podjetni Boštjan. In nam pojasni, da bo delal s pomočjo skenerja, s katerim bo "prebral" vsak dokument oziroma račun in ga s posebnim programom pretvoril v tekst in tako tudi vse knjižil. "E-poslovanje tako in tako ruši vse meje," pravi.

Dekleta kar utihnejo

Boštjan z lahkoto navezuje stike prek interneta tudi z dekleti, malo težje pa te vezi ohranja. "Dokler ne dobijo fotografije, se družimo, si izmenjujemo mnenja, ko pa pošljem fotografijo, me nenadoma ne poznajo več ali pa se sploh več ne odzovejo," pripoveduje. Pa ga to prizadene? "Nič več. In niti ne vztrajam, ker nočem biti vsiljiv," pravi. Povsem drugače je pri drugih stvareh, kjer se zna boriti zase. "Ravno pri nacionalni poklicni kvalifikaciji je bil spisan pravilnik, da tehničnih prilagoditev za ljudi s posebnimi potrebami ni. Pa sem bil trmast in sem oral ledino. In tako sem trenutno tudi edini, ki sem ta program uspešno zaključil, na kar sem zelo ponosen. Če ga ne bi, bi ostala vsa vrata zame popolnoma zaprta, tako pa so vsaj priprta," še dodaja naš sogovornik. Meni, da bi se morali vsi njemu podobni bolj zavzemati za dosego cilja in ne takoj vreči puške v koruzo. "Mene osebno moti, da so mnogi s posebnimi potrebami premalo aktivni, tisti, ki so stari od 28 do 33 let, pa tudi upokojeni. Po eni strani bi družbi radi bili koristni, po drugi pa ji s tem sporočajo, da so zelo pasivni," opozarja sogovornik.

Ko ga pobaramo, s kakšnimi težavami se še vedno spopada v vsakdanjem življenju, opozori na pretirano komercializacijo na vlakih. "Veliko se vozim z vlaki, saj se dobro znajdem. Se zgodi, da mi kdo pri vstopu ali sestopu želi tudi pomagati, čeprav pomoči ne potrebujem. A je iz vljudnosti tudi zavrnem ne. Bolj me moti oziroma zmede, ker so naši vlaki postali velike propagandne table. Tako prelepljeni so z reklamnimi letaki, da se sploh ne ve, kje so vrata," opozarja Boštjan Štefanič. In sporoča vsem, naj se ne bojimo slepote in slepih ljudi, saj so ponavadi najbolj zaslepljeni ravno tisti, čigar vid je stoodstoten. In še, da nemogočih poti ni, so le meje, ki pa si jih povečini postavljamo sami.