Zato dosegljivost obravnave demence za bolnike v Sloveniji ni enaka, velike razlike pa so tudi pri obravnavi bolnikov z demenco.

"Posamezni bolniki so deležni kakovostne obravnave, a so to bolniki, ki so ozaveščeni in poiščejo pomoč dovolj zgodaj. Dokler prihaja nizko število bolnikov, obravnavo še zmoremo, če bi na pregled prišli vsi bolniki, ki imajo demenco, pa jih ta trenutek ne bi mogli pregledati, saj nas je premalo," opozarja doc. dr. Aleš Kogoj, vodja enote za gerontopsihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

Bolnike z demenco pri nas načeloma obravnavajo vsi nevrologi in psihiatri; nekateri med njimi so se opredelili, da se posebej ukvarjajo z bolniki z demenco, vendar jih še zmeraj ni dovolj. V dveh psihiatričnih bolnišnicah, v Vojniku in Begunjah, tudi nimajo oddelka za starejše z duševnimi motnjami, v sklopu katerih obravnavajo bolnike z demenco. Za pregled na enoti za gerontopsihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana, ki je osrednja psihiatrična ustanova za obravnavo demence pri nas, je treba čakati šest mesecev, kar je po Kogojevih besedah predolgo ne glede na to, da demenca počasi napreduje, saj so med čakajočimi tudi bolniki, kjer bi bilo treba ukrepati hitreje.

V obravnavo sprejmejo vsakega bolnika, za bolnike, ki imajo že v začetku razvoja demence nevrološke motnje, kot so motnje gibanja, pa je bolj smiselno, da pomoč poiščejo na nevrologiji, svetuje psihiater. Dobro je, če bolnik poišče pomoč že na začetni stopnji bolezni, ko sam ali svojci opazijo motnje spomina. "Želimo si, da bi ljudje hitreje poiskali pomoč, saj je nekaj demenc ozdravljivih, pri tistih, ki niso ozdravljive, pa lahko ponudimo več možnosti pomoči. Pomembno je tudi, da bolnik in svojci vedo, za kaj gre, in se na to pripravijo," svetuje Kogoj.

Pomembno je zgodnje odkrivanje bolezni

Zgodnje odkrivanje bolezni je pri nas še vedno problem, vendar se stanje izboljšuje. "Pred desetimi leti nisem videl bolnika v začetnem stadiju demence. Zdaj je takih bolnikov zelo veliko, vendar nekateri pomoč še vedno poiščejo šele v srednjem ali celo zadnjem stadiju demence," opaža Kogoj. V nadaljevanju bolezni se namreč lahko razvijejo tudi dodatni zapleti, kot so blodnje, prividi, huda vznemirjenost, nasilno vedenje, zaradi česar potrebuje bolnik psihiatrično zdravljenje.

Na zgodnjo diagnostiko opozarjajo tudi v Ambulanti za kognitivne motnje, ki deluje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana in je edina tovrstna specializirana nevrološka ustanova v državi. Vodja ambulante asist. Milica G. Kramberger, dr. med., je povedala, da lahko najbolj učinkovito pomagajo predvsem bolnikom, ki imajo možno začetno demenco; odločijo se, ali jih je treba spremljati oziroma ali lahko s preiskavami, ki so na voljo, hitreje pridejo do diagnoze, in dajo priporočilo o zdravljenju.

Novost v obravnavi je, da lahko bolnikom ponudijo preiskavo možganske tekočine na navzočnost označevalcev za alzheimerjevo demenco, iz česar sklepajo, ali je pri njih bolj verjetno, da bodo razvili alzheimerjevo bolezen ali ne. Bolnike, ki imajo demenco v družini ali so mlajši, stari denimo 50 ali celo 45 let, lahko napotijo tudi na bolj natančno preiskavo slikanja možganov. "Res je, da nimamo zdravil, s katerimi bi lahko preprečili razvoj oziroma napredovanje bolezni, lahko pa bolniku z veliko verjetnostjo povemo, ali se bo v prihodnjih letih razvila bolezen oziroma ali je to že začetna bolezen. Ta novica je slaba, vendar ljudem pomaga, da lahko načrtujejo svoje prihodnje življenje," pravi nevrologinja. Želijo si tudi, da bi v ambulanti lahko ponudili več oblik pomoči bolnikom in njihovim svojcem od teh, ki jih trenutno krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Predpišejo manj zdravil kot pri nas

Krambergerjeva meni, da so v naši družbi bolniki z demenco še vedno stigmatizirani. "Če želimo, da bo družba lažje živela s temi bolniki, saj jih bo vedno več, moramo začeti sprejemati tako staranje kot demenco. Ni vse v zdravilih, življenje bolnikov in njihovih svojcev je mogoče zelo izboljšati s prilagajanjem življenjskega okolja in načina življenja. To pa je pri nas še v povojih." Opiše svojo izkušnjo delovnega obiska na kliniki za bolnike z demenco na Švedskem: ko pri bolniku ugotovijo, za katero obliko demence je zbolel, ga napotijo v domače okolje, kjer, če razmere dopuščajo, živi do pozne faze bolezni. Pomagajo mu svojci, največkrat pa uporabijo storitve pomoči na domu. Bolnika lahko pomočnik obišče kar devetkrat na dan, pa za to ni potrebno posebno zavarovanje, navaja nevrologinja. Kadar bolniki ne morejo bivati doma, jih premestijo v varovana stanovanja, ki so posebej prilagojena zanje, in šele nato v domove za ostarele. Svojce in zdravstveno ter drugo osebje izobrazijo, kako je treba ravnati s temi bolniki, zato tudi bistveno manj kot pri nas uporabljajo zdravila za pomirjanje, proti nočnemu nemiru, agresiji, halucinacijam. "Tem dobrim praksam želimo slediti tudi v naši ambulanti, na žalost pa marsikatera storitev, ki jo opravljamo, še ni ovrednotena," ugotavlja zdravnica.

Najprej do splošnega zdravnika

Krambergerjeva pojasnjuje, da je zaželeno, da bi pri vsakem bolniku določili, za katero vrsto demence gre, še zlasti če so težave v začetni fazi in je zdravljenje z zdravili še učinkovito. Bolnik z motnjami spomina naj obišče svojega izbranega zdravnika, ki bi po njenih besedah lahko v grobem dobro ocenil stanje bolnika in naredil osnovne preiskave, kot so krvne preiskave, morda tudi slikanje glave, s katerimi bi izključil nekatere ozdravljive vzroke za težave s spominom.

"Ni pa dobrodošlo, da družinski zdravnik, kadar bolnik potoži zaradi težav s spominom, tega ne vzame resno."

Na osnovi izkušenj opaža, da se družinski zdravniki za slikanje glave ne odločajo pogosto, "a je že to, da pregledajo kri, bolnika poslušajo in se odločijo, ali potrebuje napotitev na nadaljnjo obravnavo, zelo veliko". Pri obravnavi dementnega bolnika je sodelovanje z družinskimi zdravniki nujno. "Naša vloga je, da pomagamo pri diagnozi in svetujemo začetne korake pri terapiji, potem pa so družinski zdravniki dovolj usposobljeni za nadaljnje vodenje bolnika," meni Krambergerjeva.

Krambergerjeva opozarja, da je treba izboljšati tudi sodelovanje med nevrološko in psihiatrično stroko, saj se je v preteklosti pogosto dogajalo, da so bili bolniki napoteni na obravnavo tako na psihiatrično kliniko kot v njihovo ambulanto in so po nepotrebnem podvajali preiskave in obravnavo. Aleš Kogoj pa, da bi bilo treba sistematično organizirati in financirati tudi podporo svojcem, kot jo izvaja društvo Spominčica, saj ta podpora ne bi smela biti odvisna od iznajdljivosti svojcev, ampak sistematično ponujena vsem, ki skrbijo za bolnika z demenco.

Da bi izboljšali obravnavo bolnikov z demenco, je delovna skupina pri ministrstvu za zdravje pripravila predlog reševanja problematike te obravnave. Zdravstveni svet ga bo obravnaval na seji v začetku oktobra.