Med druženjem s kustosom se tako lahko obiskovalci med vitrinami muzeja sprehodijo kar z enim od strokovnjakov, ki so danes razstavljene predmete prvič po 2000 letih prijeli v roke. "Zase pravim, da imam zato sanjsko službo. Sem prvi človek, ki imam po nekaj tisoč letih v roki predmet, ga zlepim in preučujem," pravi Gorazd Lemajič. In prav zato natančno ve, kaj se dogaja s predmetom od izkopa do razstavne vitrine ter pozna marsikatero skrivnost o teh predmetih. Kot je denimo ta, da "neandertalčeva piščal", razstavljena v eni izmed vitrin, pravzaprav ni originalna.
Zgodbe, ki jih ni na panojih
"Ne, ni. Je kopija, narejena iz epoksi smole," ponovno poudari Lemajič, edina udeleženca tokratnega obhoda pa ga malce presenečeno pogledata. "Zakaj pa ni razstavljen original?" vprašata. "Originali so občutljivi in jih moramo zato hraniti na stalni temperaturi, v takih vitrinah pa ne zmoremo vzdrževati tako nizkih temperatur. Za to potrebujemo posebne vitrine z generatorji, ki ustvarjajo dušikovo atmosfero, saj dušik preprečuje, da se na kosteh razvijejo mikroorganizmi. A take vitrine so drage," jima z veseljem odgovori Lemajič. "Vitrina, v kateri je mumija, je ena takih, stala pa je okoli 50.000 evrov," pristavi in s podatkom presune oba udeleženca.
Minuli četrtek sta se namreč z Gorazdom Lemajičem družila upokojenka in mlajši fant. Slednji je na dogodek naletel zgolj naključno. Želel je le obiskati muzej, potem pa so ga ob nakupu vstopnice obvestili, da je pravzaprav prišel tik pred začetkom druženja s kustosom, in se je priključil. A je tudi odšel pred koncem. To je pravzaprav čar druženja s kustosom: vsak udeleženec se lahko priključi kadar koli, vpraša kar koli in odide, ko se naveliča. Četrtkova druženja niti slučajno niso namenjena enostranskemu podajanju informacij, ampak izmenjavi strokovnega znanja kustosa in življenjskih izkušenj obiskovalcev.
Tako se je druga udeleženka, Darja Šiškovič, četrtkovega druženja udeležila načrtno. In polna vprašanj. "Veste, obiskujem univerzo za tretje življenjsko obdobje in me te stvari zanimajo. Tudi tam se učimo restavratorstva, ampak na nekem čisto drugem nivoju," pripoveduje. "Učimo se restavrirati reči, ki se nam valjajo po podstrešju, ali tiste, ki jih kupimo na bolšjaku," še smeje doda. Med Lemajičevo razlago o neandertalčevi piščali Šiškovičeva mimogrede še pove, da ima doma cel kup predmetov, za katere ne more presoditi, ali so kaj vredni ali zgolj stara šara. "Pa jih prinesite pokazat," ji svetuje Lemajič.
Na sporedu tudi Kelti
Strokovnjak se ne pusti zmesti in nadaljuje svojo pripoved o tem, kako so v Narodnem muzeju ovrgli francosko teorijo o tem, da neandertalčeva piščal pravzaprav ni najstarejše glasbilo na svetu, saj je ni naredil človek, ampak žival. "V Divjih Babah, kjer je bila piščal najdena, živijo večinoma hijene. Zato smo naredili odlitek čeljusti hijene in preizkušali, ali je res mogoče, da bi žival naredila taki luknjici. Ugotovili smo, da ni, saj kost pod pritiskom zob vselej poči," razlaga Lemajič. Te zgodbe obiskovalci muzeja ne najdejo na razstavnih panojih, niti zgodbe o tem, kako so v muzeju dokazali, da je piščal pravzaprav naredil neandertalec.
"A res," se Šiškovičeva čudi tudi, ko sliši, da so arheologi v Ljubljanici in na Barju našli veliko število ladij, jih odkopali, popisali ter zakopali nazaj. "Zakaj pa te niso razstavljene v muzeju?" sprašuje. "Zato, ker je les že tako dolgo v vodi, da bi ga lahko ohranili le v vodi. Ko les izkopljemo, se namreč začne sušiti, in ko se popolnoma izsuši, izgubi formo in pade skupaj," ji pojasni.
V dveh urah septembrskega druženja s kustosom je Darja Šiškovič dobila odgovore na vsa svoja vprašanja, v roke prijela še nezlepljene koščke keramične posode in si ogledala kratek dokumentarni film o tem, kako so arheologi najdene predmete prenašali do muzeja. Kljub temu, da so tovrstna druženja nekaj novega, strokovnjaki delujejo suvereno in utečeno. Na prvem takšnem druženju je vedoželjne obiskovalce po Narodnem muzeju popeljala Mateja Kos, sicer kustodinja zbirk keramike, stekla, slik in kipov, že danes pa bo na vprašanja obiskovalcev odgovarjala dr. Andreja Breznik, kustodinja pedagoginja in vodja evropskega projekta Muzejski poklic med kulturo in trgom. Obiskovalcem bo, podobno kot zadnjič Lemajič, razložila, kako poteka njeno delo. Že naslednji teden pa se bodo lahko obiskovalci družili s Boštjanom Laharnarjem, kustosom arheoloških zbirk pozne prazgodovine, ki bo obiskovalcem razkrival skrivnosti Keltov.
