Gostovanje uglednega kongresnega dogodka je festivalski program koncertov, predvajanj glasbe, instalacij in razstave dopolnilo do te mere, da je bil nekajkrat preobsežen za en sam par ušes. Poleg tega je programsko preobilje pomenilo tudi velika kakovostna nihanja, saj je selektorjem med izbiranjem nepregledne množice prijavljenih skladb v program ušlo veliko šibkih in kar nekaj povsem odvečnih del. Gre sicer za znano dilemo sorodnih festivalskih konceptov, h katerim bi lahko prištevali tudi v teh krajih precej čislane Svetovne glasbene dneve.

Svet, kot se ga sliši

Zvočna umetnost se je pojavila kot otrok 20. stoletja in kot umetnost, ki je to hrupno stoletje slišala izrazito iskreno in neolepšano, s tem pa tudi kot stoletje, v katerem se je zvočna plat sveta vse bolj povezovala s tehnološkim razvojem. Jasneje se je oblikovala skozi idejo konceptualnega načina umetniškega izraza, ki je od šestdesetih let dalje sodobno umetniško glasbo v resnici le oplazil. To so tudi poteze zvočne umetnosti, ki jih je bilo mogoče zaznati v nekaterih izstopajočih delih letošnjega EarZooma. Ethan Greene je na primer izvedel nastop, v katerem je kratek, pa tudi skrajno zgoščen in vedno dinamičen zvočni lok izpeljal iz vrtenja številčnice starega telefona. Z malodane arhaičnim gradivom se je igral tudi Timothy Polashek, ki je zanimivo delo Echoes of Steel za bobne in elektroniko zasnoval na podlagi zgodnjih reklamnih spotov za jeklarsko industrijo.

Slišanje sveta kot umetniškega stika z realnim pa je toliko globlje, ko preide na polje konceptualnega ali celo aktivističnega izraza. Tako je pretreslo in hkrati navdušilo delo Fremdarbeit nemškega skladatelja Johannesa Kreidlerja, sestavljeno iz glasbe, ki sta jo v zameno za uboren honorar ustvarila kitajski skladatelj in indijski avtor računalniškega algoritma. Kreidler je "svojo" skladbo pospremil z natančno artikuliranim komentarjem, ki je postal neodtujljiv del umetniškega dela, alegorija izkoriščevalskih globalnih odnosov pa je bila popolna, ko je Kreidler pripomnil, da sta ga podizvajalca iz Azije stala približno desetino zneska, ki ga je za kompozicijo dobil od berlinskega naročnika.

Od softvera do partiture

Zvočno umetnost ob konceptualnih preigravanjih meddisciplinarnih znanj in spoznanj definira še fascinacija nad zvokom samim kot nekakšen zaprt, avtopoetski način izražanja; to je bilo tokrat, ob gostovanju akademske platforme za preučevanje računalniške glasbe, očitno bolj kot v prejšnjih letih. Večji del programa se je iztekel v obsežno paleto elektroakustične glasbe, del iz tradicijske linije musique concrete in intermedijskih zvočno-vizualnih del, vse to izpod rok precej različno izkušenih avtorjev.

Razkorak med umetniško prepričljivostjo in obvladovanjem naprednih avdiotehnologij so največkrat razgalile skladbe za glasbila in elektroniko. Tako koncert članov odličnega pihalnega kvinteta Slowind ni vseboval kakih omembe vrednih del, porušeno razmerje med (ne)obvladovanjem kompozicijske prakse in boljšo zvočno imaginacijo pa je najbolj zevalo iz skladbe za kvintet in živo elektroniko For Slowind. Povsem drug vtis je dal Michael Edwards, saj mu je v delu Tramontana uspelo organsko in neklišejsko povezati nasilno zvočnost viole z elektroakustičnim okoljem. Svojemu partu in obkrožajočim zvokom je povrh vsega briljantno prisluškoval znani Garth Knox, mojster sodobnega violskega repertoarja. Umetniki so se pogosteje kot skozi skladateljsko dejavnost globlje v zvočna brezna spustili v neposrednem gnetenju zvenov in šumov, kar je na primer na pozni četrtkov večer s svojimi improvizacijami v Menzi pri koritu dokazoval trobentač in multidisciplinarni glasbenik Peter Knight.

Dosežek letošnjega EarZooma je še v povezovanju akademskih krogov z bolj alternativnimi. To velja za sodelovanje vrhunskih domačih instrumentalistov, pogosto pod pozornim vodstvom Stevena Loya, prav tako pa tudi za vsakodnevno kroženje med različnimi koncertnimi okolji - od Španskih borcev in Kina Šiška do poznovečernega zavetja na Metelkovi.

Vedeti in misliti novo umetnost

S spojem kongresa računalniške glasbe in koncertnim sporedom je EarZoom v te kraje projiciral pomembno, a v glasbi vse prevečkrat zanikano nujnost povezovanja mišljenja in "konzumiranja" umetnosti. Hkrati pa je hitro postalo jasno, da je letošnji festival skupaj z gostovanjem konference ICMC uvozil tudi veliko večino občinstva. Vsaj v prestolnici se je v zadnjih letih formiralo redno občinstvo novih glasbenih umetnosti, a se je domače poslušalstvo, tako laično kot strokovno, festivalu kratko malo ognilo. Sledenje novemu bi moralo pomeniti tudi stalno preverjanje ne le novih del in imen, marveč tudi živo brušenje lastnih idealov, meril ali vrednostnih sistemov in podiranje (ali pač grajenje) predsodkov.

Če bi živeli malo manj čudaške čase, bi se lahko nadejali, da bo festival EarZoom ostal na tukajšnjem zemljevidu glasbeno novega in da bo po letošnjem količinskem naboju prihodnjič udaril predvsem s kakovostnim prebiranjem nove zvočne umetnosti. Sicer pa so nekateri kakovostni presežki letošnje edicije še dostopni. V Galeriji ŠKUC si lahko do konca tedna ogledamo in preposlušamo razstavo z domiselnim izborom domačih elektroakustičnih in zvočnoumetniških mejnikov, do konca meseca pa so v Galeriji Jakopič na ogled in posluh instalacije, ki nekaj metrov stran od mestnega vrveža nevsiljivo opominjajo na zvočno plat sveta in negujejo obiskovalčevo slušno občutljivost.