Hotel je gostil kronane glave in visoki sloj Evrope, ki je bil na daleč prepoznaven. Kot da se je ustavil čas. Gostje… Danes jih velikokrat ni mogoče presojati po ustaljenih merilih. Nedavno je mlad par najel najdražji apartma, oblečena pa sta bila, kot da sta prišla z nogometne tekme tretje lige. Vendar - pred hotelom je bil parkiran najdražji Mercedesov kabriolet. Kljub vsemu direktor Falkensteiner Hotela Therapia Marin Morić pravi: "Obleka je zame odnos do tistih, s katerimi sem, odnos do sogovornikov. Moram reči, da večina naših gostov pride na večerjo s kravato, nekaj pa je tudi takšnih, ki z zunanjostjo niso obremenjeni."

Julija več slovenskih gostov

Z letošnjo sezono je direktor zadovoljen. Večina gostov, več kot dve tretjini, prihaja iz Nemčije, Avstrije in Švice, sledijo Italijani. "Domačih, hrvaških gostov je precej, vendar prihajajo zgolj kot udeleženci kongresnega turizma, različnih konferenc, ki potekajo v našem hotelu. Slovenskih gostov je bolj malo, res pa je, da jih je bilo letos julija kar nekaj." Prihajajo v glavnem individualni gostje, večinoma pari, povprečna dolžina bivanja je tri do štiri nočitve, od dolgoletnih podatkov odstopa le podatek, da je bilo letos precej družin.

Od leta 2006 je lastnik hotela Igor Štimac, znan predvsem ljubiteljem nogometa. Po prenovi se je dogovoril z ugledno hotelsko skupino Falkensteiner, da ga je prevzela. Direktor Morić: "Všeč mi je, ker Falkensteiner stavi predvsem na ljudi, na zaposlene, saj zelo dobro vedo, kaj pomeni dobra ekipa. Seveda imam zastavljene cilje in uživam pred izzivi, ki se postavljajo pred mene in zaposlene. Da bi dosegel zastavljeno? Še tri, štiri leta potrebujem. Vsekakor si najbolj želim še večji in lepši wellness, večjo kuhinjo, slaščičarno, uredil bi zgornje prostore... Zelo me veseli, ker je, sicer sredi poletja, prišel novi prvi kuhar hotela Leonardo Cosso. Gostom želimo ponujati okuse in jedi z območja Alpe-Jadran."

Leonardo Cosso je iz Trevisa. Prve korake, izkušnje in učne ure je dobil v družinski restavraciji, nato je kariero nadaljeval v gourmet restavracijah. "Prvič delam v hotelu in to je zame velik izziv. Sem pravi fanatik glede reda, urejenosti. Z ekipo trinajstih kuharjev se šele spoznavamo, postavljam merila, standarde, pravila igre, ki se jih moramo držati. Tu ni odstopanj. Veste, če delaš to, kar delam sam, lahko dobro delaš le, če delaš s srcem."

Mamini recepti

Leonardo bi rad kulturo prehranjevanja in ljubezen do kuhanja prenesel na ekipo: "Postavil sem etapne cilje, v načrtu je večja ponudba predjedi in hrvaških specialitet, zdaj pa želim približati gostom italijansko hrano. Ekipo sem že naučil, kako se naredi prave testenine. Naturalmente, testenine delamo sami, sveže, po receptih, ki sem se jih naučil od mame, in po mojih receptih. Ni veliko časa, a nekatere stvari pripravljam sam in vsak krožnik mora biti kot slika. Vsak dan naredim tudi novo sladico in komaj čakam, da bomo uredili slaščičarno."

Temperamenten mladi mojster in umetnik je pogledal direktorja, ta pa ga je potrepljal in poudaril: "Veste, odkar je pri nas, imamo restavracijo veliko bolj polno. Na kosila ali večerje prihaja vedno več turistov, ki niso gostje našega hotela - saj veste, dober glas se hitro širi."

Leonardo Cosso je takoj pripomnil: "Ni lahko, vendar če ne bi bilo direktorja… Recimo siri. Vsak dan potrebujem mocarelo, ki se je ne da nadomestiti. Direktor mi je omogočil, da dobim vsak dan svežo italijansko mocarelo. Na žalost še nimam časa, da bi lahko šel vsako jutro na tržnico, sem pa zato že takoj po prihodu začel tečnariti, da mi dajo kos zemlje, na katerem bom uredil hotelski vrt. Ni problema, so rekli. Se že veselim." Ta čas je na dopustu s soprogo in enoletno hčerkico, prihodnji teden pa bo spet razveseljeval goste.

Duhovi strašijo, ko je burja

Direktor osebne izkušnje z duhovi nima: "Po eni od razlag je duh strašil zgolj tiste, ki niso dobro skrbeli za hotel, zdaj pa, ker smo dobri gospodarji, uživa." Mira Bašič, del strežnega osebja, ima drugačno razlago: "S skupino gostov smo se pred leti nekega večera pogovarjali o duhovih. Jutro so nato prestrašeni pričakali v baru, bledi in popolnoma trezni, čeprav so spili vse, kar smo imeli. No, je pa res, da je tisto noč močno pihala burja, okna so škripala, veter je žvižgal..."

Mira Bašić je v hotelu že zelo dolgo in velikokrat ji stalni gostje pošljejo razglednico zahvale: "To so gosti, ki ne pošiljajo elektronskih sporočil - če želijo kaj sporočiti, to napišejo s peresom. Stalni gostje - julija je bil na dopustu četrti rod neke družine iz Avstrije, septembra pa je že nekaj let pri nas družina iz Slovenije. Imajo tri otroke in nekoč smo v šali ugotovili, da so glede na rojstne dneve mogoče vsi 'otroci našega hotela'. Prav veselim se jih." Za hip se zamisli in počasi doda: "Osebno doživljam ta hotel kot svojo hišo. Veste, šarm prostorov, poslopja je vedno obstajal. Za goste je to dvorec in tako se v njem tudi počutijo."