Nekoč imenovan Tenochtitlan, danes Ciudad de Mexico, so ustanovili leta 1325 na otočku sredi jezera Texcoco. Danes o jezeru skorajda ne moremo govoriti. Mesto je pravi konglomerat ljudi, narodov, zgodovine, kulture, arhitekture, katerega vsakdan utripa s tisto veliko množico njegovih prebivalcev in je prepleteno s tisoče zgodb z vseh ravni človeškega življenja. Najlepše se dan v velikem mestu začne na velikanskem osrednjem trgu Zocalu, kjer se zliješ z množico in ji slediš k ostankom azteškega Tenochtitlana, v vladno palačo s freskami slovitega Diega Rivere, na vogal ene od ulic, kjer si potešiš lakoto s tamalesi, okusnimi mehiškimi pouličnimi prigrizki. In to je le začetek! Ciudad de Mexico ponuja toliko, da ure kar bežijo. Pogled nanj iz enega od nebotičnikov je vsekakor dogodek, ki ga ne pozabiš, prav tako tudi obisk izjemnega antropološkega muzeja, zgodba o slikarjih Fridi Kahlo in Diegu Riveri ter njunem nenavadnem življenju, ki jo izveš na dvorišču njene hiše v enem od predelov mesta Coyoacanu. Že je tu popoldne, ko na eni od pisanih bark v sklopu kanalov Xochimilco, ostankov nekdanjega jezera Texcoco, prepevaš skupaj z glasbeniki mariači in nazdravljaš z margarito ob okusnem piščancu s čokoladno omako. Seveda, še eden od užitkov potovanja po Mehiki je izjemna kulinarika, sloveča po vsem svetu.

K prvim majevskim sledem

Živahna prestolnica Mehike je vse in še več, kar si človek lahko zaželi za spoznavanje z novim delom sveta. Težko te izpusti, a kmalu pride želja po naravi in odmaknjenosti, ki nista daleč stran. Le nočna vožnja z avtobusom in že so tu Palenque. 2000 metrov nižja nadmorska višina od Ciudada de Mexica že na prvi pogled ponuja popolnoma nov svet. To je pravi kraj za počitek in vsrkavanje bolj podeželskega mehiškega vzdušja s še pomembnejšim razlogom za obisk, starodavnim majevskim mestom. Tukaj so templji s presenetljivimi podrobnostmi, zapisi v majevski pisavi, grobnice velikih kraljev, palača in seveda znamenite piramide, zaščitni znak majevske civilizacije. Podrobno spoznavanje te neverjetne kulture zapelje vsakogar v željo izvedeti več. Seveda je to na poti po Srednji Ameriki še kako mogoče, saj je posejana z ostanki nekdaj mogočnih majevskih mest, ki nikoli niso bila zbrana pod eno samo vladavino, pač pa so bila sama zase neodvisne mestne državice. Lep dan v Palenquah kronamo še z večerjo v eni pravih mehiških kantin, kjer mizo napolnijo s tortiljami na vse mogoče načine in se pogovori, navdahnjeni z majevskimi zgodbami, zavlečejo pozno v noč. "Viva la vida!" Ali: "Naj živi življenje!"

V objem čarobnega jezera Atitlan

Maji radi živijo v malce odmaknjenih skupnostih višavij Mehike in Gvatemale. Kako zanimiv je obisk majevske cerkve v vasici San Juan Chamula, ki komajda spominja na katoliško cerkev! Tla so prekrita z borovimi iglicami, vedno je prižganih veliko sveč, po celotnem prostoru se vije dim kadila in majevske družine se v cerkvi posvetujejo s tradicionalnimi zdravilci, ki vodijo obrede, pogosto vključujoče celo žrtvovanja piščancev. Po vasi se sprehajajo v tradicionalna pisana oblačila oblečeni domačini in se ponosno držijo zase. Hiške so preproste, a polne simbolike. Prijazna gospa nas povabi, naj si ogledamo hišni oltar. Nenavaden je in posvečen njihovim tradicionalnim bogovom, čeprav je zraven tudi kakšen križ. In nepogrešljive steklenice kokakole, darila za bogove in svetnike. Maji so namreč uradno res katoliki, neuradno pa so svoja tradicionalna verovanja spojili s krščanstvom v unikatno majevsko verovanje. Vasica San Juan Chamula je kot nalašč v bližini enega najlepših mehiških mest San Cristobal de las Casas. S svojo zunanjo podobo in utripom življenja si je mesto prislužilo naziv "pueblo magico", čarobno mesto. Ta naziv zaživi pri prvem sprehodu po kolonialno načrtovanih mestnih ulicah s hiškami različnih barv, tisoči zanimivih butikov, lokalov in restavracij. Časa za uživanje vzdušja kar ni dovolj, a želja po raziskovanju vodi naprej, po še kar nekaj ovinkastih cestah v drugo državo, še za odtenek bolj tradicionalno Gvatemalo, kjer so prav tako domorodni Maji. Tudi tam se začne s pisanimi vasicami, še posebno na tržne dni, ko se spremenijo v eno samo veliko stojnico in privabijo na stotine obiskovalcev v barvitih oblačilih. Ti dnevi so prava paša za oči in vse barve mavrice so tukaj na tisoče načinov in v še več oblikah! Skozi vasice se gvatemalske ceste vijejo po hribih gor in dol, dokler se na obzorju ne zalesketa gladina prelepega jezera Atitlan.

Mistične vasice in fantastičen Tikal

Po obali posejane zanimive vasice kar same od sebe kličejo k postanku na vožnji z ladjico prek velikega jezera. Vsaka vasica je svet zase z načinom življenja, navadami, verovanjem, preživljanjem... Obrti, s katerimi se domačini ukvarjajo, je težko prešteti in presenečenj ni konec; kdo bi si mislil, da vam tam v lokalni predelovalnici kave skuhajo pravi pravcati espresso? V vasici San Pedro la Laguna domuje tudi slavni Maximon. Nekakšno zlitje sv. Simona in tradicionalnih majevskih božanstev je izjemno priljubljen kot nekakšen svetnik. Ni ga lahko najti in se dogovoriti za obisk, a ko ti uspe, je doživetje popolno. Po darovanju piva in denarja Maximonu je čas za še en sprehod ob jezeru Atitlan. V bližini je tudi eno najbolj znanih mest Gvatemale, kolonialna Antigua, kjer imaš ob sprehodu po mestu občutek, kot da se je ustavil čas in si v nekem drugem, kolonialnem obdobju 18. stoletja. Tukaj ulice nikoli ne spijo, mesto je vedno živahno, izza marsikaterih vrat je slišati glasbo. Poleg višavja okoli Antigue in jezera Atitlan je Gvatemala znana tudi po enem najlepših majevskih arheoloških najdišč in ponovno z vidika narave čudovitem kraju, Tikalu.

Iz majevskega vsakdana tokrat ponovno sledimo njihovim stopinjam v preteklost in se srečamo s staro civilizacijo v zlatem, klasičnem obdobju, ko je tukaj, kjer danes najdemo ene najbolj strmih majevskih piramid nasploh, cvetelo starodavno trgovsko mesto Tikal. To je kraj, ki navduši že ob prvem jutranjem stiku, ko se sprehajaš skozi džunglo in ob njenih zvokih do osrednjega trga s tistima zloveščima templjema na vrhu strmih piramid, od koder naj bi nekoč letele glave žrtvovanih bogovom.

Obmorski užitek in karibsko vzdušje

Belize je pravi dokaz, da so velike stvari v najmanjših paketih. To je državica v Srednji Ameriki brez velikih mest, z malo prebivalstva, veliko lepe narave in še posebno dolgo obalo ob Karibskem morju. Najlepše v Belizu je na sipinah oziroma cayih, peščenih otočkih sredi toplega turkiznega morja, med katerimi je tudi skrajno simpatičen in vabljiv Caye Caulker. To je otoček brez motornega prometa, širok približno dva kilometra in s tisoč prebivalci, kjer je glavno geslo "pojdi počasi". Glavna dejavnost na otočku so izleti z ladjicami na koralni greben, ki so pravzaprav celodnevna aktivnost in vključujejo veliko postankov na krajih z najlepšim podvodnim svetom. Tukaj je tudi možnost plavanja z nenevarnimi morskimi psi, adrenalinsko doživetje, in seveda priložnost za kozarec rum-punča med vračanjem na otoček ob sončnem zahodu. Še en kraj, kjer bi človek kar ostal. In se sprehajal bos po peščenih poteh, kramljal z domačini, jedel slastno svežo morsko hrano ter užival v svetu brez motečih elementov. Tudi slovo od Caye Caulkerja je posebno. Polet z mini letalom prek morja in otočkov nazaj na celino, od koder je Mehika z Jukatanom oddaljena le krajšo vožnjo.