Zanj je vedno veljalo, da boljši, kot je tekmec, boljše igra tudi sam, toda njegov hitrejši razvoj je preprečeval nasprotni pojav, da slabše igra proti nižje postavljenim igralcem. "To se mi dogaja že dalj časa, kar ni dobro. Velikokrat se podredim lokalnim razmeram. Marsikdaj ljudje pričakujejo, da bom kakšen dvoboj gladko zmagal, pa jih nato razočaram, in nasprotno. Prav zato bi bilo dobro, da se čim prej prebijem med najboljših sto, kjer ni slabih tekmecev. Tudi za druge igralce velja trend, da je laže obstati med elitno stoterico, kot se prebiti mednje," je Žemlja dejal pred dobrim letom dni. Zdaj je med stoterico, občutno močnejši je tudi v glavi in zdi se, da je bila meja stotega mesta le ena od etap v njegovi karieri. Dovolj ima rezerv, da izboljša najboljšo slovensko uvrstitev (68. mesto Blaža Kavčiča), zraven pa podre še kakšen mejnik. Denimo tistega pri 50. mestu.

Za lopar je prvič prijel pri šestih letih. Za tenis sta ga navdušila starša, mama Darinka in oče Franc, ki je v Žirovnici zgradil športni center, vključno s teniškima igriščema. Na začetku je ob tenisu treniral tudi smučanje, a se je pri enajstih letih odločil, da se v celoti posveti športu z rumeno žogico, saj je kazal večji potencial. Pri šestnajstih se je preselil v Kranj, kjer je postal član Triglava, pri osemnajstih pa je postal profesionalec. "Prve uspehe sem začel dosegati že v mladinski konkurenci, pri čemer največji sega v leto 2004, ko sem se na odprtem prvenstvu Avstralije med mladinci uvrstil v četrtfinale in izločil tudi takrat prvega igralca sveta (Nemec Sebastian Rieschick, op. p.). Sicer pa sem znan po tem, da ne gledam preveč daleč v prihodnost. Grem korak za korakom in si cilje postavljam sproti, a je res, da se ti višajo," je pred leti dejal Žemlja.

Pri desetih letih je bil njegov prvi trener Vili Novak. Kasneje je med drugimi sodeloval še z Blažem Lazarjem, Markom Porom, Rokom Ferjanom, Blažem Trupejem, Davidom Lenarjem in Žigo Janškovcem, ki je tudi njegov aktualni trener. Sprva se je Žemlja najbolj navduševal nad Borisom Beckerjem in Petom Samprasom. Zdaj ni dileme, da bi najraje igral kot Roger Federer. S Švicarjem je tudi že prekrižal lopar. Najprej na treningu, letos v Dohi pa tudi na tekmi, ko je Federer zmagal s 6:2 in 6:3. Poleg perfekcije na igrišču ga je FeDex prepričal tudi z obnašanjem, saj je veliko vedel o Sloveniji: "Še mene je presenetilo, da se je spomnil dvoboja z našim selektorjem Blažem Trupejem, ki ga je premagal v treh nizih na turnirju v Domžalah. Glede na svoj status je zelo prijazen in normalen. Ne vem, ali je takšen tudi v javnosti, a zasebno ni bil prav nič vzvišen."

Leta 2008 je bil Grega Žemlja prvi Slovenec, ki je osvojil turnir ATP serije challenger. Naslednjo leto je bil skupaj z Luko Gregorcem tudi prvi, ki zaigral v glavnem žrebu turnirja za grand slam, to se je dogodilo v Wimbledonu. Slabo leto kasneje je postal še prvi Slovenec z zmago na turnirju velike četverice, ko je v prvem krogu Rolanda Garrosa s 7:6(6), 3:6, 7:5 in 6:3 šokiral Juana Monaca (nekaj ur kasneje je v Parizu zmagal še Kavčič). Žemlja je ta dan prikazal igro, ki zagotovo spada med top 20 na svetu, in ugnal Argentinca, ki se sicer lahko pohvali, da je v karieri na peščeni podlagi premagal celo kralja peska Rafaela Nadala. "Sploh nisem pričakoval takšne igre in takšnega rezultata. Po žrebu sem bil kar malo razočaran, saj je bil Monaco v dobri formi in zna na pesku zelo dobro odigrati. A po drugi strani je bilo to dobro, saj nisem čutil pritiska," je bil eden prvih tedanjih komentarjev slovenskega igralca. Pisanje zgodovine je Žemlja nadaljeval letos na OP ZDA, ko se je kot prvi Slovenec prebil do tretjega kroga turnirja za grand slam, zraven pa je postal tudi prvi slovenski igralec z zmago s 3:0 v nizih na turnirjih velike četverice.

Žemlja je nepogrešljiv član slovenske reprezentance, saj v Davisovem pokalu večinoma igra vse tri dni, tudi v soboto v dvojicah. "Malo se pozna utrujenost, a tudi v nasprotni ekipi se ukvarjajo z enakimi problemi. V takšnih trenutkih je treba malo potrpeti, a profesionalni igralci smo tako dobro pripravljeni, da smo sposobni odigrati tudi deset nizov v treh dneh," se Žemlja ne pritožuje. Eno najpomembnejših zmag je vpisal leta 2010, ko je za vstop v evro-afriško skupino premagal prvega igralca Litve Richarda Barankisa. Ima tudi največ zaslug, da je Slovenija prvič obstala na tej ravni Davisovega pokala, ko je v Sloveniji gostovala Finska. Takrat je bil pri Skandinavcih v posamičnih dvobojih nepremagljiv Jarkko Nieminen, zato so odločale dvojice. Žemlja je zaigral v navezi z Gregorcem in z briljantno igro praktično lastnoročno prinesel ključno zmago. "Vedno sem se brez težav odzval vabilu v reprezentanco in odigral vse tekme. Barve Slovenije zastopam z veseljem. Še posebno zato, ker če sem dobro igral v Davisovem pokalu, je dobra forma sledila tudi na naslednjih turnirjih. Atmosfera je v reprezentanci vedno dobra. Več kot nas je, boljše lahko zapolnimo prosti čas," pravi Žemlja, ki je z 28 zmagami tudi rekorder v slovenski izbrani vrsti po številu zmag. Do tega dosežka je prišel kljub pogosti smoli na žrebu, ki mu v večini primerov določi prvi dvoboj dneva, sam pa si vedno želi igrati kot drugi.