Današnji, malo bolj obilni padavinski pošiljki in jutrišnji osvežitvi bo ob koncu tedna sledil še en prehod vremenske fronte, oba pa bosta povezana z dotokom hladnejšega zraka. Jutranji okrasni sivini po dolinah in kotlinah se bo postopoma pridružila tudi tista višinska, ki nam preprečuje, da bi nas sonce te dni čez dan, ko to že bolj ali manj potrebujemo, pošteno ogrelo. Vendarle pa Sonce ne miruje, saj prav za konec tedna vstopa v ozvezdje Tehtnica, kar pomeni, da gremo tudi mi, skupaj z njim seveda, še v astronomsko jesen. To se bo zgodilo v soboto malo pred 17. uro, a ni, da bi se tega pojava kaj bali, saj menda to prav nič ne "boli". Morda le toliko, kolikor se ob tem zavemo, da je prijetno toplih dni nepreklicno konec. Za marsikoga so to dnevi, ko zablesti narava v najlepših barvnih odtenkih, saj so ti polnejši, globlji in deloma tudi bolj skrivnostni kot pa svetle, žive in življenjske energije polne barve pomladi.
Enakonočje ali enakodnevje
Zaspanci boste morali počakati še dober mesec dni, da bomo imeli za uro daljšo noč oziroma bomo spet prešli na zimski čas. V naslednjih dneh bodo torej poletni dnevi tudi uradno le še bežen spomin. Poleg dejstva, da bo svetli del dneva krajši od temnega, nas bodo opozarjale na to tudi vse številnejše ohladitve, dve že kar ta teden. Sicer pa imamo tudi Slovenci vsako leto opraviti z dvema enakonočjema oziroma redko priložnostjo, da smo ponosni na svojo dvojino, ki pa jo sicer zelo malo uporabljamo. Če smo natančnejši, je niti ne znamo uporabljati, vsaj ne tisti, ki najpogosteje javno nastopajo, čeprav si v zadnjem času želimo vse kaj drugega kot pa njihovih govoranc. Enako kot vreme je tudi jezik spreminjajoča in razvijajoča se tvorba in pri tem pač ne gre vztrajati zaradi "ogroženosti" nacionalnih prvin. A vrnimo se k sobotnemu jesenskemu enakonočju (zakaj pa ne "enakodnevju"?), ko bo vsaka točka na Zemlji približno pol dneva na njeni svetli in drugo polovico na njeni temni strani. Kdor ima pri roki preglednico s podatki o sončnem vzhodu in zahodu ter dolžini dneva, lahko ugotovi, da bo kljub enakonočju svetli del dneva nekoliko daljši od temnega. Omenjeni presežek je svojevrstno atmosfersko darilo, za katero pa ni kriv nihče druge kot Zemljina geometrija (pa smo spet pri matematiki…).
Polarni enakonočni srečneži
Točen čas sončnega vzhoda in zahoda - v zadnjem času beremo celo o Sončevem vzidu in zaidu - ni takrat, ko je nad obzorjem središče Sončeve krogle, temveč takrat, ko se nad njim prvič pojavi njen zgornji rob oziroma izgine za njim prvi, to je skrajni spodnji rob te krogle. In prav ti dejstvi nam prineseta že omenjeni nekajminutni presežek "dobrega nad zlim" oziroma svetlobe nad temo. Med atmosferskim "požiranjem" sončnih žarkov se jih del odbije, ukloni ali pa razprši. Zato je tik nad obzorjem površina Sončeve krogle na videz še enkrat večja kot opoldne (se še spomnite Lunine prevare?), ko je Sonce v zenitu ali nadglavišču, to je najvišje na svoji dnevni poti. Zaradi omenjenega odboja žarkov pridelamo nekaj dodatnih svetlih minut tudi na račun sončnega zahoda. Svetlobni presežek ob enakonočju je bolj izrazit v višjih geografskih širinah, kjer zaradi nižje dnevne poti nad obzorjem Sonce počasneje vzhaja in zahaja, lahko bi rekli nekako tako kot pri nas pozimi. Tako bodo pridelali "srečneži", ki bodo v soboto na Nordkapu, najsevernejši točki evropskega dela celine, kar okoli 18-minutni svetlobni bonus v primerjavi z osmoljenci, ki se čudijo razsežnostim Asuanskega jezu v Egiptu. Za koga morda nepomemben svetlobni presežek, pa je vendarle zelo dobrodošel tamkajšnjim prebivalcem, ki se morajo pozneje nekako pretolči skozi decembrske in januarske polarne noči.
