Egiptovski režiser, pisatelj in televizijski producent Halid Al Hamisi (1962) je s preprosto potezo dosegel zavidljiv učinek. Kot eden od brezštevilnih odjemalcev taksi prevozov v Kairu - kar je optimalni način, kako se prebiti po skrajno natlačenih kairskih cestah do želenega cilja - se je odločil zapisati pogovore oziroma zgodbe, ki so se zgodile njemu ali taksistom, s katerimi se je vozil, med aprilom 2005 in marcem 2006.

Knjižica oseminpetdesetih zgodbic, ki je v Kairu izšla leta 2006 in je danes menda najbolj priljubljena knjiga v Egiptu, prinaša po avtorjevih besedah nekoliko prirejene zapise pogovorov. Potem ko je bil s strani prijateljev in odvetnikov opozorjen, da bi mu navedba nekaterih konkretnih oseb in dogodkov lahko nakopala težave z oblastjo, in zaradi dejstva, da se lahko v Egiptu pride za zapahe izjemno hitro, ven pa izjemno počasi, je avtor zapise nekoliko priredil. Ne glede na to se pred bralcem razgrinjajo nezavidljive usode številnih taksistov - na širšem območju Kaira jih je danes več kot osemdeset tisoč - ki preživljajo življenje na oguljenih sedežih razdrapanih avtomobilov in upajo, da bodo po celodnevni izpostavljenosti obupnemu hrupu, gneči, vročini, onesnaženosti zraka, neprijaznim strankam, ki se zaradi nikoli določenega cenika prevozov vselej počutijo ogoljufane, ali skorumpiranim policistom, ki si lahko v vsakem trenutku izmislijo razlog, da utrujenemu vozniku poberejo dnevni zaslužek, prinesli domov toliko denarja, da bodo tisti večer lahko nahranili družino.

Veliko število taksistov, ki ga je povečala vladna odločitev iz druge polovice devetdesetih let, da se kateri koli avto lahko spremeni v taksi, s čimer je s predhodnim odobrenjem posojil za avtomobile povečala dobičke bankam, avtomobilskim posrednikom, uvoznikom rezervnih delov in številnim nezakonitim dobičkarjem v tej verigi, ima za posledico predolge delavnike in prenizke zaslužke. V deželi Mubaraka in njegovih vseobsežnih lovk, kjer je z roko pravice, tako s tisto s ceste kot z ono za obupno zapletenim in nikoli razvozlanim birokratskim pultom, mogoče barantati zgolj na skorumpiran način, je življenje nižjega srednjega sloja, ki predstavlja veliko večino, odraz resničnega družbenega stanja države. Med njimi imajo taksisti ta privilegij, da se dnevno srečujejo s številnimi ljudmi, edinimi sogovorci, s pomočjo katerih lahko zadovoljijo svojo potrebo po komunikaciji in poiščejo instantno čustveno potešitev. Ozračje, ki veje iz knjige in ki ga lahko okusi vsak prišlek v Kairu, v kolikor se prepusti življenju v mestu vsaj do te mere, da v lastni režiji najame taksi, ob globljem spustu vanj pa ga doživlja na vsakem koraku, nazorno kaže razmere, ki so pred letom in pol privedle ljudi na Tahrir. Zato se je dela, ki je še vedno bolj dokumentarna literatura kot fikcija, prijela zveneča titula romana, ki da je napovedal arabsko pomlad. V resnici jo je že mnogo prej napovedovala z eksistencialno, čustveno in moralno stisko zaznamovana nepreštevna masa preprostih Egipčanov, katere del so tudi taksisti.