Brisanje orošenega zrcala družbi

Avstrijski režiser, scenarist in producent Ulrich Seidl je kronik pekla, večkrat zapišejo ob njegovih filmih, saj njegova kamera ne miži, temveč neusmiljeno beleži vsakdan, ki bi ga mnogi radi zanikali ali vsaj potisnili na obrobje. Takšen neposreden pogled je na stvari usmeril že s svojim drugim filmom Der Ball, po katerem so ga zaprosili, če lahko zapusti dunajsko filmsko akademijo. Okorne institucije pač niso vajene resnice, ki je v Seidlovih filmih še kako slečena. Zato ne preseneča, da se je zameril že vsem - državi, Evropski uniji, politiki, cerkvi - in svoje prepričanje, da je tudi grdo lahko lepo, vešče plasiral v globalni filmski univerzum. Nikoli namreč ni delal razlik med igranim in dokumentarnim filmom, kar je sčasoma spoznala tudi kritika in žirije. Pred kratkim je za drugi del svoje trilogije Raj z naslovom Vera, v katerem se skozi lik fanatično verne gospodinje izrazito kritično loteva cerkve v Avstriji, na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah že drugič prejel posebno nagrado žirije.

Vaš filmski opus bi z lahkoto označili kot odsotnost fiktivnega na račun stvarnega. Če poskušajo nekateri vaši filmski kolegi to mejo čim bolj prikriti, jo vi še dodatno poudarjate. Kaj je razlog?

Moji filmi imajo v temelju eno samo idejo - gledalce hočem soočiti s samim seboj. To mi lahko uspe samo tako, da sem brutalno iskren, da stvari ne olepšujem, temveč jih pokažem takšne, kot so. Fikcija me ne zanima, zanima me realno, zato imajo vsi moji filmi dokumentaristični značaj. Izza kamere sicer izvajam nadzor nad filmom, a vedno upam, da se bo med samim snemanjem zgodilo kaj nepredvidenega, kar bo stvarnost še toliko bolj poudarilo in ji dalo težo. V trilogiji Raj je veliko takih zunajscenarijskih "anekdot", ki sem jih zmontiral v film, a še vedno manj kot v filmu Uvoz-izvoz, kjer jih mrgoli (ta govori o ukrajinski bolniški sestri, ki išče boljše življenje na Zahodu, ter o brezposelnem avstrijskem varnostniku, ki se iz istega razloga odpravi proti Vzhodu, op.p.). Vseeno pa moram poudariti, da gre za realnost, kot jo vidim in (pre)oblikujem sam, saj želim gledalca vznemiriti, zato potrebujem določene posege, s katerimi to dosežem. Meje med žanri namreč niso jasno izražene, kar mi daje veliko prostora za provokacije; naloga mojih filmov je pokazati zrcalo družbi, še prej pa z njega obrisati meglo.

Ali je tudi zato v vaših filmih toliko naturščikov?

Od naturščikov dobim tisto, česar ne morem dobiti od igralcev - v filme jih vključim predvsem zato, ker niso obremenjeni z vlogo: preprosto so, kar so. Vedno pišem neko obliko scenarija, ki to pravzaprav ni. Ne pišem nobenih dialogov, med snemanjem se gibljem iz prizora v prizor. Improvizaciji pustim, da naredi svoje. Vedno snemam kronološko, kar pomeni, da je konec filma povsem odprt; nobenega vpogleda nimam v to, kaj se bo zgodilo na koncu, saj je možnih razpletov tega "scenarija" nešteto. Zgodbi pustim, da se razvija po svoje - gre za popolno svobodo. Jaz ji ponudim zgolj svoje voajersko oko.

Vse to verjetno zahteva drugačne ali prilagojene tehnike snemanja filma. V čem se vaš ustvarjalni proces razlikuje od splošnih režiserskih "standardov", če uporabim malce neposrečen izraz?

To je zapleteno vprašanje, na katerega ni mogoče preprosto odgovoriti, zato se bom raje zatekel k praktičnim primerom. Pri filmu Uvoz-izvoz vloga starega očeta ni bila predvidena, dokler se ta gospod nekega dne ni pojavil pred vrati moje produkcijske hiše. Njegovo "pojavo" sem vzel na znanje in v snemalnem procesu se je zanj našel prostor. Ne takoj, a zelo kmalu se je zgodba začela razvijati v smer, kjer se je odprla vloga tudi zanj. Cena, ki jo plačaš pri delu na prepihu, pa je čas. Moji filmi - od začetka do konca procesa - nastajajo štiri leta. Najtežja in najbolj naporna naloga pri tem je, da si pridobim zaupanje igralcev. Potreben je čas, da se začutimo, se spoznamo in znotraj "casta" ugotovimo, kdo bi bil najbolj primeren za neko vlogo. Moja filozofija izbiranja zasedbe namreč ni takšna, da igralcem rečem "ti boš igral ta lik, ti pa tega", temveč poiščemo igralca, ki bo znal nekemu liku pripeti tisti značaj, ki ga potrebujem za zgodbo. Za omenjeni film sem imel na voljo okoli osemdeset ur materiala, ki se je na koncu zreduciral na dve uri. Tu, v montaži, se pravo delo šele začne - spremeni se pogled na film, saj izgubiš prvotno iluzijo o njem, ker imaš v roki nekaj konkretnega, s čimer operiraš. In film se začne znova… Moja najnovejša pustolovščina se imenuje Raj: film kot tak se je spremenil že pred prvim kadrom. Najprej sem mislil, da bo šlo za en film, kjer se bodo prepletle zgodbe treh žensk. Na koncu se je izkazalo, da bom posnel tri filme.

Glede na nenavadnost vaših filmov, kaj pravzaprav pričakujete od občinstva?

Od gledalcev ne pričakujem ničesar. Če sem iskren, niti ne razmišljam o njih ali o tem, kako bodo reagirali na videno. Umetnik mora zaupati sebi in ekipi, vse drugo mora pozabiti. Od občinstva ne smeš ničesar pričakovati ali se mu kakor koli prilagajati. Slediti moraš svojemu glasu in upati, da ga bo kdo poslušal.

Slišati je bilo, da ste posneti material iz prejšnjih filmov zmontirali v druge filme. Ali bo mogoče kaj iz preostalih oseminsedemdesetih ur našlo svoj prostor v Raju?

Ne, stvari se ne dogajajo na ta način. Če bom kdaj nezaposlen ali ne imel kaj početi, bom "ostanke" znova pregledal in jim morda vcepil drugo življenje. Vsak moj film se začne tam, kjer se je končal prejšnji. Gre za neko evolucijo na intimni ravni, ki se izkazuje navzven. Zame je najpomembnejši občutek, da sem za film storil vse, kar sem moral - in ko enkrat ta občutek dobim, je to že prvi "kader" novega filma.

Za vaše filme bi lahko rekli, da lokalne idiome prenaša v globalno oziroma da imajo vaše zgodbe resda svoje izhodišče, a bi se lahko dogajale kjer koli.

Najprej moraš spoznati svoje korenine, da lahko pogledaš skozi okno. Ko razumeš sebe, lahko razumeš tudi ljudi okoli sebe. Zato je zmotno prepričanje, da so moji filmi hermetični. Jezikovno so avstrijski, vendar poskušam z njimi orisati odnose v zahodni družbi in njen vpliv na preostale družbe. Zato se lahko moji filmi dogajajo v kateri koli državi v tej kulturni sferi. Že nekaj časa se sprašujem, zakaj drugod po Evropi ne snemajo podobnih filmov. Uvoz-izvoz je bolj kot kaj drugega zgodba o Evropi, Raj prav tako. S takšnimi pogledi širite obzorja, tako svoja kot gledalčeva. Poudariti moram, da ni moja naloga, da bi vplival na gledalčevo mnenje, temveč ga spodbujam, da se sam odloči glede izbrane teme.

V trilogiji Raj operirate z ljubeznijo, vero in upanjem.

Vsi trije parametri igrajo pomembne vloge v naših življenjih, saj vsi težimo k ljubezni in upanju, le z vero je stvar nekoliko bolj kompleksna. Vsakdo namreč verjame v nekaj, zato vere v tem primeru ne smemo razumeti na tipično religiozen način, temveč bolj kot splošno verovanje v tisto, v kar verjameš. V pripoved sem vpeljal tri ženske; vsaka nosi v sebi neizpolnjeno hrepenenje, zato iščejo načine, da bi izpolnile svoje sanje. Teresa je v letih, ko težko najde ljubezen, zato jo išče med domačini na plažah Kenije. A če dobro preberete film, govori tudi o odnosih na trgu, o tem, kaj je lepo in kaj ne, kaj so trendi in standardi lepote… Njena sestra se poda na religiozno "križarjenje" in raziskuje svoj odnos do dominantnih verskih simbolov, medtem ko se njena hči ob razočaranju zateče k strogi dieti. Ona predstavlja upanje…