Od januarja živite v Katarju, kmalu pa naj bi se vam pridružili še žena Alja in hčerka Nika.

Septembra lani je bila katarska reprezentanca na pripravah v Sloveniji, selektor Maček pa me je povabil, naj jim pomagam izpeljati bazične priprave. Konec oktobra sem še za dva tedna odšel v Katar, da sem izpeljal še en ciklus priprav. Takrat se je tudi pojavil predlog, da bi se preselil v to državo. Trenutno v Dohi živim sam, pričakujem pa, da se mi bosta soproga in hčerkica pridružili spomladi. Hčerka Nika je stara štiri leta in po njihovih standardih naj bi naslednje leto začela obiskovati nekakšno malo šolo. Zato smo zanjo že zagotovili prostor v eni izmed tamkajšnjih šol.

Ste lahko svoj način in sistem dela pri bazičnih pripravah iz Slovenije enostavno "prekopirali" v Katar ali ste ga morali spreminjati, prilagajati?

V zadnjih letih sem dobro spoznal arabski svet, saj sem selektorju Mačku pomagal v reprezentanci Bahrajna v letih 2008 in 2009 ter selektorju Niku Markoviču lani v Kuvajtu. A ko smo septembra lani začenjali bazične priprave in sem skušal slovenski model vpeljati v Katarju, sem videl, da je njihova raven priprav in pripravljenosti takšna, da ni omogočala enostavnega prenosa modela. Sčasoma so bili treningi sicer vedno zahtevnejši, a so jih tudi vedno lažje prenašali. Že letos so obremenitve igralcev na takšni ravni, kot sem jih imel pri delu v slovenskih klubih.

Selektor Maček je poudaril, da tudi po zaslugi vašega dela reprezentanti na štirih lanskih velikih tekmovanjih niso imeli niti ene poškodbe.

Januarja 2013 nas čaka nastop na SP v Španiji in vsi se dobro zavedamo, da tja ne gremo na izlet. Če se želimo kosati z najboljšimi na svetu, moramo biti telesno pripravljeni vsaj podobno, kot so oni. Katarski igralci se zdaj zavedajo, da dobro in trdo delo prinaša ustrezen napredek in posledično tudi uspehe. Lahko rečem, da letos delamo odlično in na višji ravni kot lani. Uvedli smo zanje veliko novosti, veliko pozornosti pa smo namenili preventivnemu treningu.

Ali obstajajo velike razlike med evropskimi in arabskimi rokometaši pri telesnih predispozicijah, stopnji pripravljenosti...?

Večjih morfoloških razlik nisem opazil. Največja razlika je bila drugje - da na primer Katarci niso bili v normalnem trenažnem procesu. Večinoma so trenirali le enkrat na dan, zato je takšen trening posvečen predvsem taktično-tehničnemu delu, medtem ko je telesna priprava bolj ali manj zanemarjena. To je bila tudi največja slabost v primerjavi z Evropo, a so se zadeve v zadnjem času precej spremenile. Treniramo dvakrat na dan in v trenažni proces vključujemo vse elemente telesne priprave. Prepričan sem, da bomo na tem področju kmalu ujeli evropske igralce, ki že leta trenirajo dvakrat na dan.

Arabci pregovorno veljajo za bolj lene. Ste imeli težave s spreminjanjem njihovih delovnih navad in načina razmišljanja?

Ko smo lani orali ledino in uveljavljali spremembe, so katarski rokometaši verjetno doživljali velike šoke. Ne bi rekel, da je med njimi vladalo nezadovoljstvo, a težko jih je bilo motivirati. Toda zdaj se fantje zavedajo, da so ob uspehih odlično nagrajeni, kar jim omogoča lepo in lagodno življenje. In zato so pripravljeni garati, kar potrjuje tudi podatek, da trenirajo desetkrat na teden. Ker je rokomet dvoranski šport, tudi visoke temperature ne ovirajo našega dela, saj so vsi objekti klimatizirani. Hrana je multinacionalna: na razpolago ni le arabska hrana, ampak tudi evropska, tako da lahko vsak uživa v dobrotah "domače kuhinje". Malce drugačno je le življenje zunaj dvorane: na plus 40, 50 stopinj Celzija, brez zelenja in hribov, v drugačnih klimatskih razmerah...

A vseeno ste verjetno zelo zadovoljni z bivanjem in delom v Katarju.

Drži. Kot trenerju sta zame pomembni dve zadevi: da imam na razpolago dober igralski material in dobra delovna sredstva. Sedanji igralski reprezentančni kader je pravi material, nad delovnimi sredstvi pa sem fasciniran. Oprema, s katero izvajam trenažni proces in opravljam meritve, je takšna, kot je nisem videl v najboljših evropskih klubih. Imam najboljše možne pogoje za delo, prav nič mi ne manjka. Enostavno se ne more zgoditi, da nekega rekvizita za delo, ki ga želim imeti, ne bi dobil. Zato pri delu ni potrebna improvizacija, ampak lahko treniram na najvišji možni ravni. To pa je zadeva, ki te kot trenerja lahko maksimalno zadovolji in motivira, da greš vsak dan dobre volje v službo.