Danes 32-letni stomatolog, sredozemski prvak na 100 in 200 metrov, je začel športno pot kot smučar. Ljubezen do alpskega smučanja ni nikoli zamrla, saj še vedno rad stopi na smuči. Rad obuje tudi drsalke, kot Škofjeločan pa dokazuje, da so mu zimski športi pri srcu. Da je pravi "dec", kaže tudi s tretjim hobijem, saj rad igra nogomet.

Pot atleta proti vrhu se je v članski konkurenci začela leta 2002, ko se je na evropskem prvenstvu v Münchnu uvrstil v polfinale. V nadaljevanju športne poti je dosegal izjemne rezultate v dvorani, saj je slovel po tem, da se je iz starta izstrelil kot puščica. Zato je bilo logično, da je bila 60-metrska razdalja njemu na kožo napisana disciplina. Bil je peti na svetovnem dvoranskem prvenstvu leta 2004 v Budimpešti (dosegel je čas 6,58), dve leti kasneje četrti v Moskvi (6,58), leta 2007 pa četrti na evropskem dvoranskem prvenstvu (6,63). Ves čas je bil odličen tudi na 200 metrov, preden so to disciplino ukinili s programa dvoranskih prvenstev. Leta 2003 je bil namreč četrti na SP v Birminghamu (20,77).

Četudi je bil Osovnikar sijajen v dvorani, se je dobro zavedal, da je atletika šport, ki poteka zunaj na stadionih. S trenerjem Albertom Šobo sta bila do zadnjih dveh let Osovnikarjeve kariere nerazdružljiv tandem. Leta 2004 je uspešno tekmoval na olimpijskih igrah, dve leti kasneje pa je na evropskem prvenstvu v Göteborgu 8. avgusta sijajno sezono kronal s tretjim mestom (10,14). Četudi je Osovnikar na evropskem prvenstvu osvojil kolajno, je vrhunec svoje kariere doživel leto kasneje na svetovnem prvenstvu v Osaki. Takrat je bil prvi belopolti sprinter v finalu SP po skoraj treh desetletjih. Na Japonskem so bile vse oči uprte v boj za zmago med Američanom Tysonom Gayem in Jamajčanom Asafo Powllom. In v Osovnikarja, za katerega se je Evropa spraševala, ali se je na stari celini končno rodil belopolti sprinter, ki bo prvi tekel pod desetimi sekundami. Ta podvig je sicer lani uspel Francozu Christophu Lemaitru.

Projekt teka pod desetimi sekundami je bil naslednji, ki sta se ga lotila Osovnikar in Šoba. Olimpijske igre leta 2008 so bile za Osovnikarja še uspešne, potem pa ni več dosegal takšnih rezultatov in časov. V letih, ko je Usain Bolt premikal meje človeške zmogljivosti, je Osovnikar, ki je ves čas atletskega garanja uspešno in sproti študiral na medicinski fakulteti v Ljubljani, iskal občutke, ki bi ga popeljali na pota stare slave. Zato se je leta 2010 odločil, da prekine sodelovanje z Albertom Šobo in se odpravi na pogumno pot v London. Tam se je priključil skupini, ki jo je vodil nekdanji olimpijski zmagovalec Linford Christie. Za Škofjeločana je bilo veliko priznanje, da je lahko vadil z najboljšimi britanskimi atleti. Imel je nekaj smole s poškodbami, na katere se sicer ni nikoli izgovarjal, in nekaj težav z aklimatizacijo v novem okolju. Tako je v zadnjih dveh sezonah izpolnil le še normo za nastop na letošnjem evropskem prvenstvu v Helsinkih, pred olimpijskimi igrami v Londonu pa se je odločil, da konča športno pot.

Kako pomembna je podpora družine, je pot Matica Osovnikarja nazorno pokazala. Albert Šoba je večkrat poudaril, koliko laže je delati s športnikom, ki izhaja iz ugledne družine, ki mu ves čas stoji ob strani. Oče Ljubo, mama Nada in sestra Neža so bili večkrat navzoči na največjih prvenstvih. Osovnikar je tudi pokazal, kako je mogoče z garaškim športom uspešno delati fakulteto, svojo poklicno kariero pa bo nadaljeval v domači zobozdravstveni ordinaciji v Škofji Loki. Da bo uspešen, ni dvoma, saj je dosegal uspehe v vsaki stvari, ki se je je lotil. Navsezadnje je bilo užitek brati njegove kolumne v času letošnjih olimpijskih iger v Londonu, v katerih je atletiko na največjem športnem tekmovanju približal slehernemu bralcu.

Ob karieri Matica Osovnikarja kaže omeniti še en dogodek, ki je na njem pustil velik pečat. Med prvim in drugim dnem atletskega pokala Slovenije v Ljubljani leta 2005 so v prometni nesreči umrli trije atleti. Med njimi je bil tudi Matic Šušteršič, Osovnikarjev prijatelj, s katerim sta doživela veliko skupnih in nepozabnih trenutkov. Poleg Urbana Acmana in Boštjana Fridriha sta skupaj tekmovala tudi v štafeti 4x100 m na OI v Sydneyju.