Kako je prišlo do odhoda v Katar?

Ko sem dobil poziv Boruta Mačka, sem se v Krimu najprej pogovoril s trenerko Marto Bon in direktorico Tanjo Polajnar. Prosil sem ju, če bi lahko prekinil pogodbo s klubom, da bi odšel v tujino. Moja takratna situacija ni bila bajna in tudi na Krimu ni bilo vse v najlepšem redu, zato je bila moja odločitev za odhod še lažja in bolj logična.

V Katarju ste vpeti le v reprezentančno delo, v klubsko pa ne.

Ko je Maček kot selektor prišel v Katar, me je tja pripeljal le za delo z vratarji v članski reprezentanci. Ko pa je prevzel še mlado izbrano vrsto, me je potegnil še v njo. A ko je prenehal z delom z mlado reprezentanco, me je novi selektor Dragan Zovko vprašal, ali bi sodeloval z njim. Odgovor je bil pozitiven in sem ostal v obeh vlogah.

Ali ste morali svoj način in sistem dela iz Slovenije temeljito spreminjati?

Da, saj gre za okolje z velikimi razlikami v primerjavi z Evropo. Zato sem moral precej spreminjati tako svoj kot njihov način razmišljanja, a jih uspešno ozaveščam(o), da brez mojega sistema dela ne bo šlo oziroma da ga bodo morali slej ali prej sprejeti, kajti zahteve so vedno večje, prav tako tudi dosežki. Že kot igralec se nisem zadovoljeval z majhnimi dosežki, prav tako se ne kot trener. Kombinacija našega načina dela in razmišljanja je prava pot, če želijo biti vrhunski. A šele čas bo pokazal, katerim bo to uspelo, vse pa je v njihovih glavah in rokah.

S čim ste imeli ob prihodu v Katar največ težav pri delu z vratarji?

Najbolj me je motila delovna disciplina. A v skoraj dveh letih smo skupaj naredili velik preskok, kajti nanje sem uspel prenesti precejšen del mojih delovnih navad in izkušenj ter racionalnega branjenja. Vratarji pri članih so že bolj ali manj izdelani, zato jih izpopolnjujem na osnovi njihove tehnike branjenja in jim ne vsiljujem svojega načina dela, ampak le odpravljam napake. Tako v članski kot mladinski reprezentanci imamo po pet vratarjev. Vsi imajo katarski potni list, prihajajo pa iz različnih držav. Vem in verjamem, da so primerljivi z najboljšimi v Evropi in na svetu, le prepričati jih še moram o tem.

Kaj najbolj pogrešate v Katarju?

Najbolj partnerko, a se oba zavedava, zakaj sem odšel v tujino. Obe hčerki, Anja in Daša, sta že bili pri meni na obisku, prav tako vnukinja Nina. Živim v stanovanju v Dohi, ki mi ga je dala občina, plačuje pa ga katarski olimpijski komite. Vsako leto imam mesec dni plačanega dopusta, ki ga skušam izkoristiti za stike z najbližjimi. Pogodba se vsako leto avtomatično podaljšuje, delovno vizo pa imam do leta 2015. Če bo vse tako, kot je bilo doslej, bom zelo zadovoljen. Niti malo mi ni žal, da sem zapustil Slovenijo.