Ukvarjanje z vrednotami se lepo prilega današnjemu času, ki mu je večkrat pripisana prav "kriza vrednot". Vendar je temo v njeni splošnosti in vnaprejšnji določenosti (pogosto je namreč znana že veliko pred programskim izborom; drugo leto bo denimo vrednote zamenjalo vprašanje meje) dobro jemati z vsaj nekoliko rezerve. Še posebej, če upoštevamo nekaj vidikov, ki jih je vzpostavil razvoj samega festivala: ob prehodu oziroma osredotočenju na (izključno) uprizoritveno področje umetnosti je za program Ex Ponta postalo značilno vključevanje precejšnjega števila domačih premier (tudi letos, ko jih je na sporedu pet ali dobra tretjina programa), tuje predstave, ki v prevladujoči meri prihajajo z območja jugovzhodne Evrope (v tem je sled festivalskih začetkov z gradnjo mostov med narodi in kulturami nekdanje skupne države), pa v zadnjih dveh letih poznajo še notranjo delitev, na siceršnji program in program mreže NETA (Nova evropska teatrska akcija), v katero je Ex Ponto vpet in ji je tako v določenem obsegu tudi programsko zavezan.
Cinik namesto zapeljivca
V program NETA sta spadali tako prva kot druga predstava letošnjega festivala, obe pa tudi izhajata iz dramske klasike: medtem ko je osnova za otvoritvenega Don Juana Molierovo besedilo, druga, produkcija bitolskega gledališča Mal dramski teatar, temelji na Lorcovem Domu Bernarde Albe.
Bolgarski režiser Aleksandar Morfov, čigar seznam uprizoritev izkazuje afiniteto do velikih dramskih del, se igre o libertincu, velikem osvajalcu ženskih src in antikristu, ki jo postavi z ruskim gledališčem, loti s približevanjem naslovnega junaka sodobnemu duhu časa. Njegov Don Juan je že od začetka v neposredni bližini smrti, manj podoba klasičnega zapeljivca kot pa stopnjevano ciničen lik, ki mu lastni podvigi niti ne dajejo več toliko zadovoljstva. Morfov igro uprizarja z združevanjem različnih gledaliških izrazov (dogajanje na deželi je na primer prežeto s svojevrstno ljudskostjo in mestoma izpeljano s precejšnjo igrivostjo) in s prepletanjem žanrov, denimo klasične glasbe s sodobnimi komadi. Soočenje starega z novim? Postavitev Morfova s takšnimi in podobnimi prijemi (spajanja, posodabljanja), četudi premišljena v posameznih interpretativnih vidikih, porodi dvom o celostnem udejanjenju režiserjevega sodobnega pristopa h klasičnemu delu.
Ujeti v tradicijo
Sofijo Ristevsko smo na Ex Pontu že srečali - leta 2009 je na festivalu gostovala s predstavama, ki sta bili odigrani v notranjosti hotela. Iskanje specifičnih umestitev se zapisuje kot težnja mladega makedonskega gledališča, ki pa je tokrat predstavilo uprizoritev na odru bolj klasičnega tipa. Dom Bernarde Albe ali Ženske brez moškega in to je vse do Lorcove igre z zgolj žensko zasedbo pristopi v smeri prevpraševanja spolne identitete. Hčere, ki živijo v okolju podrejenosti materini moči, zaprte za štirimi stenami doma, ujete v okove tradicije, vse te hčere razen najmlajše, edine, ki se upre materinemu zatiranju (in za to "plača"), namreč igrajo moški. Ristevsko zanima vprašanje (ne)možnosti izhoda iz te ujetosti, pritiska, ki maliči; v uprizoritvi tako ne manjka pretiravanj, večkrat nepotrebnih, posebno znotraj postavitve, ki zna v svojih postopkih delovati precej pusto. Če si ob režiserkinem prijemu zastavimo vprašanje o spolni identiteti, se zdi, videzu navkljub, odgovor le en: da ima v uprizoritvi dejansko povsem obrobno mesto.
Predstavi programa NETA sta že na samem začetku letošnje festivalske izdaje pokazali na neko (vzorčno) težavo z Ex Pontovim programskim izborom - da ga namreč včasih bolj kot pomembnost gostovanj iz umetniškega ali družbenega oziroma kulturnega vidika določa "partnerstvo" v mednarodni gledališki mreži. In vendar, festival je šele na začetku; počakajmo na nadaljevanje.
