In kot neke vrste pripomoček za razumevanje aktualnih družbenih problemov so bili prikazani tudi trije dokumentarni filmi (v Ljubljani v KUD France Prešeren), ki so jim po projekciji sledile razprave. To so tile filmi: Propad (Collapse, 2009, Bluemark Productions) v režiji Chrisa Smitha, Yes Men popravita svet (Yes Men Fix the World, 2009, produkcija Arte France, Renegade Pictures) v režiji Andyja Bichlbauma in Mika Bonanna ter Raj ali opustošenje (Paradise or Oblivion, 2012, produkcija The Venus Project) v režiji Roxanne Meadows; temu dokumentarcu je bil dodan animirani film Ameriške sanje (American Dream, 2010, produkcija Provocateur Network) v režiji Tada Lumpkina in Harolda Uhla.
Na poti v srednji vek
V Propadu poslušamo Michaela Rupperta, nekdanjega policista v Los Angelesu, ki se je preobrazil v raziskovalnega novinarja in v svojem glasilu From the Wilderness ter na številnih predavanjih napovedal sedanjo finančno krizo. Ruppert je kot policist odkril, da je v trgovino z mamili vpletena CIA, in to ne le s kakšnimi svojimi "slabimi fanti", kot je sprva mislil, marveč na organiziran in sistematičen način. Seveda ni izgubil le službe, ampak bi bil skoraj tudi ob življenje. Ker pa je diplomiral tudi iz političnih ved, se je lahko lotil raziskovalnega novinarstva, usmerjenega v razkrivanje korupcije na najvišjih ravneh oblasti oziroma v osebah nekdanjega ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja in Donalda Rumsfelda.
Ruppertova "apokaliptična teorija" namreč ne temelji toliko na finančni krizi oziroma "bančnem ropu tisočletja" kot na "oil pick", torej na že doseženem višku naftnih virov, zaradi česar ne le, da nikoli ne bo miru na Bližnjem vzhodu, marveč bo - saj skoraj ni proizvoda brez nafte - ves svet končal nekje v srednjem veku (če ne v drugem in tretjem delu Norega Maxa). Zreducirani bomo, če že nismo, na golo preživetje, se pravi, kot je prepričan Ruppert, na pridelovanje hrane na domačem vrtu.
Slab dan za korporacije
Yes men sta aktivista, ki se na spletnih straneh izdajata za predstavnika velikih korporacij in celo vladnih ustanov, nato pa se zgodi, da ju v tej vlogi res povabijo na kakšno prireditev, tiskovno konferenco ali v televizijski studio, kjer imata svojih pet minut: lansirata namreč neko vest, ki je v popolnem nasprotju s politiko in prakso določene korporacije ali vladne ustanove. Eden njunih največjih "podvigov" je bil intervju za BBC, v katerem sta se Yes men izdajala za predstavnika korporacije Daw (ta je postala lastnica kemične tovarne, ki je v indijskem Bhopalu povzročila nesrečo z nekaj tisoč žrtvami), se v imenu korporacije opravičila za nesrečo in napovedala izplačilo visokih odškodnin.
Skratka, njuna provokacija je vselej v tem, da korporacije in druge ustanove izzoveta k zanikanju dejanja ali ravnanja, ki bi ga morale storiti oziroma ki bi (kot v primeru posledic orkana Katrina) bolj koristilo prizadetim ljudem kot pa dobičkaželjnim podjetjem. Toda prav s tem, ko so "primorane" k zanikanju, korporacije na najbolj jedrnat način izrečejo svojo resnico.