Ne, tole sem napisal kot razočaran ljubitelj in dober poznavalec slovenske popevke ter njenega festivala, ki je ogorčen, kaj se v zvezi z njim dogaja na RTV, predvsem tudi ob izdajah zgoščenk.

Ob njem se namreč šopirijo mnogi, "polakirani" nepoznavalci z RTV in okoli nje organizirajo festival, ki si v zadnjih letih sploh ni zaslužil tega zvenečega imena, ampak je bil tretjerazredna zabavnoglasbena prireditev v TV-studiu, in razne "Poletne noči", pišejo slabe scenarije, v katerih je kup netočnosti in napak, izrekajo sladke besede na račun nekaterih opešanih izvajalcev veteranov in objavljajo zgoščenke z že (pre)večkrat izdanimi pesmimi . Ker so "pri koritu", si vse to lahko dovolijo. - Kako dolgo še?

Povod za tole pisanje je pravzaprav album Zlati jubilej Slovenske popevke, ki je izšel konec junija pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija - ob petdesetletnici festivala Slovenska popevka. Na videz razkošen album s tremi zgoščenkami. Urednik izdaje je Ivo Umek, zanjo pa je odgovorna direktorica ZKP RTV Slovenija Mojca Menart.

Na Slovenski popevki so izvedli v "zlatih" letih (1962-1983) 412 pesmi, v "srebrnih" (1998-2011) pa 194, torej več kot 600 popevk, vendar je velika večina pozabljenih, a so nekatere zelo lepe, tako tiste, ki so jih napisali znani avtorji, kot one, ki so jih ustvarili začetniki, manj uveljavljeni in manj znani; a te zadnje redko predvajajo na radijskih valovih, čeprav so skoraj vse posnete (nekatere tudi v več izvedbah), še redkeje jih izdajajo na zgoščenkah. Okoli trideset do štirideset pesmi - seveda nagrajenih in najpopularnejših - pa neprestano poslušamo in imamo večkrat posnete na različnih CD-jih pevcev, skladateljev, piscev besedil in različnih izborov, ki izhajajo priložnostno ali ob jubilejih.

Leta 2002 je izšel pri ZKP - ob štiridesetletnici Slovenske popevke - dvojni album Prvih štirideset s štiridesetimi festivalskimi pesmimi; pri njem sem tudi sam sodeloval; žal ne pri izboru pesmi, ampak le kot pisec spremnega besedila.

Letos je izšel trojni album - s tremi zgoščenkami - na katerih je petdeset pesmi; na prvih dveh po sedemnajst iz "zlatega" obdobja, na tretji šestnajst iz "srebrnega".

Kar enaindvajset pesmi - "zimzelenk" - je prevzetih z albuma iz leta 2002 in so ponovno izdane na letošnjem; to so najbolj znane in nagrajene pesmi, ki jih že "ptički čivkajo", preostalih je na albumu le trinajst.

Na tretji zgoščenki je šestnajst pesmi iz "srebrnega" obdobja - od tega je velika večina, kar petnajst, tistih, ki so bile nagrajene. Zares "pretehtan" izbor - narejen po liniji najmanjšega odpora!

Pa si oglejmo strukturo avtorjev na prvih dveh zgoščenkah. Šest pesmi je Sepetovih, po pet pa Robežnikovih, Privškovih in Sossovih, torej enaindvajset pesmi največkrat nagrajenih avtorjev.

Zelo lepo in prav, a ob jubileju bi veljalo - na račun ene ali dveh pesmi zgoraj omenjenih - objaviti tudi kakšno nagrajenko manj znanih, a odličnih, že večkrat prezrtih avtorjev, na primer Damjana Tozona (Neizpeta melodija, prva nagrada občinstva, 1969), Aleša Kersnika (Ljubim te, tretja nagrada strokovne žirije, 1970), Vaska Repinca (Mi smo taki, prva nagrada občinstva, 1975), Janija Goloba (Utrujena ljubezen, druga nagrada strokovne žirije, 1977), Andreja Pompeta (Storila bom to, prva nagrada občinstva, 1980) ali Ota Pestnerja (Tvoje solze, druga nagrada občinstva, 1973, Bisere imaš v očeh, druga nagrada občinstva, 1978, Zdaj je prepozno, nagrada mednarodne strokovne žirije, 1983).

Veteran in mojster Bojan Adamič je na festivalu večkrat sodeloval, nikoli pa ni bil nagrajen, čeprav je imel nekaj zelo dobrih in učinkovitih pesmi. Na najnovejšem albumu je ponovljena pesmica Breskvice, ki je izšla že na Prvih štirideset; zakaj ni tokrat izbrana, na primer, Iščemo očka, ki je popularnejša?!

Popolnoma nerazumljivo je, da prvo zmagovalko iz leta 1962, Stiasnyjevo Mandolino, poje Stane Mancini, ko je bila takrat festivalska zvezda Beti Jurkovič, on pa le dobra alternacija, in nam je znano, da je tudi sam skladatelj izjemno cenil predvsem njeno interpretacijo. Ampak ne - Beti Jurkovič je na albumu zastopana s Sepetovo Poletno nočjo (kot je bila na albumu Prvih štirideset), ki jo seveda zelo dobro poje, a s to pesmijo je vendar navdušila Marjana Deržaj, zato bi moral biti na jubilejni festivalski plošči vsekakor njen posnetek. No, Marjana ima dve drugi pesmi (Zvezde padajo v noč, V Ljubljano), a vsakdo lahko pogreša njeno Poletno noč, pa tudi Robežnikovo, odlično izvedeno Ples oblakov, zmagovalko iz leta 1966.

V spremni besedi Mojce Menart je poudarjeno, kako težko je delati takšne izbore; s tem se strinjam, a z dobro voljo, predvsem pa z veliko mero znanja, izkušenosti, razgledanosti, objektivnosti in pietete se da storiti marsikaj, predvsem ne ponavljati v nedogled nekaj, kar je bilo že večkrat objavljeno; odkriti in dodati je treba tudi kaj takega, kar je bilo in je po krivici prezrto, zapostavljeno.

Pa še to: letošnje leto je predvsem tudi v znamenju Bojana Adamiča, veterana in velikana naše (ne le) zabavne glasbe, saj slavimo 100-letnico njegovega rojstva. Že od začetka 2012 poteka vrsta prireditev, ki bodo dosegle vrhunec z dvodnevnim znanstvenim simpozijem v Mariboru o vseh zvrsteh njegove glasbe. Ob tej priložnosti bo izšla pri ZKP RTV Slovenija zgoščenka, na kateri naj bi bila predstavljena vsa Adamičeva ustvarjalnost. Samo zgoščenka in ne dvojni album, kot je bilo menda sprva načrtovano. Naš veliki mojster Adamič bi si zaslužil - morda še bolj kot festival Slovenska popevka - vsaj dvojni, če že ne trojni album, a tega očitno - po mnenju tamkajšnjih odgovornih - ni vreden. Žal.

Vladimir Frantar, Ljubljana