To dokazuje dokumentacija o vzajemnem razdeljevanju poslov med upravitelji na račun podjetij, s katero razpolagamo v uredništvu Dnevnika. Poleg "klasičnega" oddajanja vodenja računovodskih in drugih storitev prijateljskim podjetjem pa je iz naših podatkov mogoče razbrati še eno "mejno" prakso. Več podjetij je namreč upravitelje, ki imajo prijatelje v vrstah kolegov in sodnikov, tik pred začetkom prisilne poravnave najelo za svetovalce, pri čemer obstaja razlog za sum, da je njihove storitve iz neznanega razloga preplačalo.
Plačali Bončini, ta oddal posel prijateljici
V središču zgodbe je stečajni upravitelj Igor Bončina, ki je po naših informacijah zaradi domnevnih nepravilnosti v več stečajih od začetka avgusta v predkazenskem postopku. A vse kaže, da je Bončina v letih 2007 in 2008 lepe zaslužke ustvaril tudi kot svetovalec podjetjem v težavah. Julija 2008 ga je tako podjetje Mabo, ki se ukvarja z nepremičninskim posredništvom, najelo za "izvajalca svetovalnega inženiringa". Za to mu je plačalo 32.600 evrov, kar je dobra šestina vseh prihodkov, ki jih je Mabo ustvaril v letu 2008. Ključna naloga Bončine je bila priprava dokumentacija za vložitev predloga prisilne poravnave.
A že isti dan je Bončina posel oddal dvema zunanjima izvajalcema. Izdelavo načrta finančne reorganizacije, ki je temelj za uspešno prisilno poravnavo, je prenesel na podjetje 3 M. To je v lasti stečajne upraviteljice Marine Marinc Pilej, s katero tudi zasebno prijateljuje. Spomnimo, že včeraj smo poročali, da sta skupaj z Bončino decembra 2010 prispevala denar za nakup darila za okrožno sodnico Jelko Rozman, ki je takrat nadzirala več njunih stečajev. Pri tem je ključen podatek cena: Marinc-Pilejeva je namreč za izdelavo, ki je ključni del dokumentacije za prisilno poravnavo, od Bončine prejela 4000 evrov, torej osemkrat manj od vrednosti pogodbe, ki jo je Mabo podpisal z Bončino. Ta je že naslednji dan oddal še en del posla - za 3500 evrov je najel podjetje Probitas (v lasti Irene Duh), ki je revidiralo Mabov računovodski izkaz.
Kakšno dodano vrednost je imelo "svetovanje"?
Zakaj Mabo (njegov lastnik je Mirko Miklič) za izdelavo načrta prisilne poravnave in revidiranje izkazov ni neposredno najel podjetij 3 M in Probitas, ampak je to storil prek Bončine, ni jasno. Prav tako ne, kakšna je bila dodana vrednost Bončine pri delu za Mabo, za katero je prejel dobrih 25 tisočakov, in njegov vpliv na kasnejši potek prisilne poravnave. Je pa mesec dni kasneje Mabo vložil predlog za prisilno poravnavo, ki ga je sodišče potrdilo, sodnik Gregor Collauti pa je za prisilnega upravitelja imenoval Marka Drobeža. Ta je po navedbah iz ovadbe, ki so jo prejeli kriminalisti, "dolgoletni prijatelj" Bončine, s katerim tudi poslovno sodeluje. Natančneje, podjetje Bonig, ki je v lasti Bončine, naj bi v stečajih, ki jih vodi Drobež, opravljalo administrativne in računovodske storitve.
In čeprav je bilo podjetje Mabo v na videz izgubljenem položaju, saj je leto 2008 končalo s skoraj 1,2 milijona evrov negativnega kapitala in 1,3 milijona evrov kratkoročnih obveznosti, se je iz prisilne poravnave uspešno izvleklo. To je Mabu na domala čudežni način uspelo, čeprav je proti sprejetju prisilne poravnave glasoval Durs. Zeleno luč zanjo je namreč prižgal daleč največji upnik, črnogorska družba Monte Adria Broker-Diler.
Enak manever je nekaj mesecev pred tem uspel podjetju Solicom Inženiring. Tudi to je - decembra 2007 - za "svetovalni inženiring" najelo Bončino in mu za to obljubilo znesek v višini največ 60.000 evrov. Tudi v tem primeru je Bončina glavnino posla za 7000 evrov skoraj hkrati oddal 3 M in Probitasu. Solicom Inženiring, ki je leto 2007 končal s 659.000 evri izgube in 410.000 evri kapitala, je nato januarja 2008 vložil predlog za prisilno poravnavo, pri čemer je eden od upnikov (D&M Engineering) družbo na drugi strani želel poslati v stečaj. Temu pa se je Solicom Inženiring izognil, saj se je njegov odvetnik Andrej Razdrih dogovoril o mirni rešitvi spora. Mimogrede, na seznamu oseb, ki so zbirale denar za sodnico Rozmanovo, je sicer ob Bončini mogoče najti tudi Razdriha.
Bončino tik pred stečajem najel tudi IUV
Precej manj uspešen pa je bil Bončina pri reševanju Industrije usnja Vrhnika (IUV). Njen direktor Vito Debeljak je kljub težavam z zbiranjem denarja za plače delavcev avgusta 2008 z Bončino podpisal svetovalno pogodbo v vrednosti 42.400 evrov. Ali je Bončina denar za poplačilo storitev, ki jih je v pretežni meri spet oddal Marinc-Pilejevi in Ireni Duh, od obubožane usnjarne dobil, ni natančno znano. Je pa IUV oktobra 2008, torej že v prisilni poravnavi, najel kratkoročno likvidnostno posojilo, ki je domala enako vrednosti omenjene svetovalne pogodbe. Prek svojega podjetja Bonig je sicer Bončina v stečajni masi prijavil "zgolj" terjatev v višini dobrih 13.000 evrov.
Vodenje stečaja IUV je sicer že mesec dni po njegovem začetku zaradi razlogov, ki jih v javno dostopnih bazah ni mogoče preveriti, prevzel sodnik Collauti. Temu ljubljansko okrožno sodišče tako kot Rozmanovi že nekaj časa ne dodeljuje novih stečajev. Sredi leta 2009 je Collauti njegovi upraviteljici Nataši Gibičar Toš, ki po dostopnih podatkih sicer sklenitve pogodbe z Bončino ni izpodbijala, odmeril 189.200 evrov nagrade, ki jo je višje sodišče po pritožbi dveh nekdanjih zaposlenih razveljavilo zaradi "zmotne uporabe materialnega prava".