"Ljubljana sama žal ne more reševati povečanega povpraševanja," je prepričana Heglerjeva, ker gre za glavno mesto ter poslovno in univerzitetno središče. Pojasnila je, da lahko sklad s svojimi zmogljivostmi zagotovi stanovanja zgolj dobrim desetim odstotkom prosilcev za neprofitna najemna stanovanja. "Mi smo v zadnjih 14 letih z lastno gradnjo ali nakupom zagotovili približno 2200 novih stanovanj in rešili stanovanjsko stisko 2800 prosilcev," je dejala Heglerjeva in poudarila, da potrebujemo stanovanjsko politiko na državni ravni. "Vendar trenutno na nacionalni ravni očitno ni dovolj političnega interesa, da bi se to področje uredilo, sicer bi sedanja vlada že kaj storila," je prepričana dolgoletna direktorica ljubljanskega sklada, ki pa se v prihodnosti s stanovanjsko problematiko ne bo več ukvarjala profesionalno, saj bo oktobra direktorski stol na skladu zamenjala za tistega na vrhu ljubljanske mestne uprave.

S čim se bo moral najbolj aktivno ukvarjati vaš naslednik in kakšen napotek bi mu dali?

Predvsem bo moral imeti rad ljudi. Z vsemi njihovimi slabostmi in napakami. Kajti tukaj imamo opraviti tudi s posamezniki, ki nas skušajo prinesti okoli, ki se ne znajo pogovarjati in podobno. Vendar jih je kljub temu treba imeti rad, ker potrebujejo pomoč. Če tega ne jemlješ na takšen način, potem ne moreš biti zadovoljen na tem delovnem mestu.

Naslednik se ne bo smel bati tega, da predlaga nekaj novega. Mi smo bili recimo prvi, ki smo začeli dodeljevati bivalne enote, ko jih zakonodaja še sploh ni poznala. Šele pozneje so zakonodajalci skozi naše primere bivalne enote uvrstili v zakonodajo. Največji izziv, s katerim se bo soočal novi direktor, pa je, kako z manj sredstvi zadovoljevati vedno večje potrebe po stanovanjih. Ta volja po uresničevanju poslanstva je tako pomembna, ker je tudi operativnega dela v 60-članskem kolektivu veliko, finančna stimulacija pa je slabša kot na primerljivih uradniških položajih.

Kako rešiti zagato, ko bo ljudi s stanovanjsko stisko vse več, denarja pa vse manj?

Pripravili smo denimo program najema za podnajem. Verjeli smo, da bodo veliki investitorji, ki imajo že nekaj časa prazna stanovanja, pripravljeni ta oddati v najem in bi jih mi potem oddajali v podnajem na enak način, kot oddajamo naša neprofitna najemna stanovanja. Razliko med tržno in neprofitno najemnino bi pokrivala subvencija. Vendar žal nismo naleteli na dober odziv investitorjev.

Zakaj ni bilo interesa? Ali to pomeni, da imajo raje, če so stanovanja prazna?

Investitorji niso želeli sodelovati, ker hočejo ta prazna stanovanja prodati. Vsi ti projekti so bili financirani s kratkoročnimi krediti, in zato mora biti tudi povračilo kratkoročno, kar oddajanje v najem ni. Z mnogimi praznimi stanovanji prek upniških odborov razpolagajo stečajni upravitelji in tudi to je ovira.

So ta prazna stanovanja znamenje, da bi lahko stanovanjska gradnja v prestolnici kmalu upadla?

Da, na to kažeta še dva pomembna kazalca. Eno je število izdanih gradbenih dovoljenj, ki zelo upada. Drugi kazalec pa je ta, da banke ne želijo več financirati gradbenih investicij. Lahko se najde investitor z dobro boniteto in bi ga posamezna banka podprla, a mislim, da je v tem trenutku praktično nemogoče najti financerja za gradnjo večjega naselja.

Trdim še nekaj, vsa prazna stanovanja niso neprodana samo zaradi previsoke cene, ampak tudi zaradi slabe funkcionalnosti. Investitorji so pri tem hlastanju po dobičku pozabili, kaj je pravzaprav stanovanje - neka trajna dobrina, ki mora imeti določene kakovosti za dobro bivanje.

Kako je na splošno s kakovostjo stanovanj v Ljubljani in v Sloveniji?

V razvoj kakovostnih stanovanj nismo vlagali ničesar. To je tako, kot bi Mercedes neprestano ponavljal isti model vozila in ne bi nič razvijal. Natančno to se je dogajalo s stanovanji. Sploh ne vemo, kaj je standard, kaj šele, kaj je nadstandard. Prevelike terase, klima in podobne lastnosti niso nadstandard, čeprav jih nekateri lastniki stanovanj predstavljajo kot take.

Potrebovali bi nekaj takega, kot je bil Gradbeni center Slovenije v času družbene lastnine. Tam so intenzivno delali na razvoju stanovanj, na razvoju tlorisov. Zanimalo jih je, v čem se ljudje počutijo dobro, ne da bi to bilo preveč drago, ker niso želeli porabiti preveč družbenih sredstev. In če pogledamo stanovanja na Fužinah, v BS 3, Štepanjskem naselju, ugotovimo, da so vsa po svoji funkcionalnosti zelo kakovostna.

Kdo je torej danes kriv, da nekatera stanovanja ne ustrezajo potrebam stanovalcev?

Na nek način ravno investitorji, ki si želijo čim cenejših projektov, zato vanje ne vložijo veliko denarja. V preteklosti, ko je stanovanj na trgu primanjkovalo in so kupci pokupili vse, kar je trg ponudil, se investitorjem sploh ni zdelo pomembno, ali so projekti dobri ali ne. In vsa stanovanja, ki danes niso prodana in za katera trdim, da niso funkcionalna, so bila projektirana ravno v tistih časih.

Veliko investitorjev v preteklosti sploh ni prihajalo iz gradbeništva, ampak z drugih področij. Nekje so slišali, da se s stanovanji da bajno zaslužiti, in zato so vložili svoj denar. Ti investitorji niso vedeli, kaj je nujno za dobro bivanje, zato so posledično mnoga stanovanja slaba. Zato trdim, da se z investiranjem ne more ukvarjati kar vsakdo. To zahteva specifično znanje. V Ljubljani obstaja nekaj dobrih stanovanjskih projektov, a imajo težave z iskanjem investitorjev.

Zakaj so težave z investitorji, če pravite, da gre za dobra stanovanja?

Ker bankirji ne vedo, kaj je dobro. Banke zaradi nekaj slabih izkušenj z gradbinci skačejo iz ene skrajnosti v drugo. Pred leti so mi gradbinci razlagali, da so banke "metale denar za njimi". Zdaj pa so se ustrašile in investitorjem oziroma ljudem iz gradbeništva a priori ne želijo dajati kreditov.

Tudi vi ste imeli slabe izkušnje z gradbinci, z Vegradom v Celovških dvorih in Gradbenim podjetjem Grosuplje (GPG) v stanovanjski soseski Polje II. Kaj ste se naučili iz vsega tega?

Zaradi izkušenj z Vegradom nismo bili tako presenečeni, ko je GPG nehal plačevati svoje podizvajalce, ampak smo bili na to nekako pripravljeni. Zato smo GPG pogodbo odpovedali, še preden je šel v stečaj, ker smo se bali, da bo sicer projekt obtičal. Nato smo hitro poiskali nove izvajalce in sklenili pogodbe. To je zahtevalo ne le veliko dodatnega dela, temveč tudi prevzemanje odgovornosti. Ampak to ni bilo nemogoče in imeli smo le minimalno zamudo pri odprtju soseske. Zaradi izkušenj z GPG in Vegradom smo ugotovili, da moramo nujno krepiti lastno službo, da lahko spremlja dogodke na gradbišču in pravočasno ukrepa.

Vlogo velikih gradbenih podjetij bodo po mojem zdaj prevzeli večji inženiringi. Ne bo jim lahko, ker jim bo manjkalo znanje, ki so ga ti gradbinci imeli. Gradbena podjetja v zadnjih letih namreč niso propadla, ker ne bi znala delati. Uničila so jih vodstva, ki so družbe vodila v njihovo škodo in škodo delavcev. Očitno se je preveč razpasel pohlep v tej državi in so zato nekateri mislili, da si lahko privoščijo vse in da so podjetja, vključno z življenji delavcev, njihova. Pa niso! In tako smo zdaj na koncu vsi nesrečni.

Koliko stanovanj boste ponudili na letošnjem javnem razpisu za neprofitna najemna stanovanja?

Za zdaj ne upam povedati številke, ker bo stanovanj žal na voljo bistveno manj, kot bi želeli. Pričakujemo, da bomo do konca leta kupili še nekaj stanovanj, deset, mogoče dvajset. Bojim pa se, da bomo vlog za dodelitev stanovanj dobili toliko kot na preteklem razpisu, ko smo prejeli skoraj 4000 vlog, od tega je bilo 3500 vlagateljev upravičenih do neprofitnega najemnega stanovanja.

Še vedno bo veliko ljudi razočaranih.

Zagotovo. Ampak zdi se mi, da zdaj ljudje že razumejo, da naredimo vse, kar je v naših močeh. Včasih tega razumevanja ni bilo in so menili, da jim nočemo dati stanovanj. Ljubljana je sicer ena izmed bolj aktivnih občin in je naredila veliko na področju urejanja stanovanjske problematike občanov. Pa vendar je v okviru potreb, kakršne so v Ljubljani, občina še vedno naredila premalo.