Mag. Andrej Vizjak, minister za delo, družino in socialne zadeve: "...fiskalno, to pomeni ... recimo temu ... eee ... hm ... morda ... to pomeni, da je ... eee ... eee ... eee ... bilanca prihodkov in odhodkov ... eee ... skratka, da je ... eee ..." Novinar prekine ministrovo trpljenje in mu v trenutku, ko izraz na njegovem obrazu govori, da se namerava predati, pomaga s pripombo, da je to najbrž težko povedati po slovensko. Minister (z očitnim olajšanjem): "Ja, žal res."

Potrudil sem se narediti veren onomatopejski zapis ministrskih izvajanj (prevod za ministre: beseda onomatopeja pomeni posnemanje naravnih glasov z namenom doseči bolj živo predstavo). Pri e-jih si predstavljajte zvoke, ki so podobni razvlečenemu polglasniškemu e-ju, včasih tudi a-ju, in ga vsakdo pozna iz lastnih izkušenj, ko je pred tablo iz petnih žil vlekel klobasast odgovor na učiteljevo vprašanje. Gre za zvok, ki ga proizvajamo zato, da bi zapolnili neprijetno tišino, ker ne znamo nadaljevati stavka ali ker nam možgani prepočasi pošiljajo potrebne besede na jezik, in ki v retoriki velja za nekaj zelo grdega.

Seveda je za pravo čutno doživetje posnemanje glasov s črkami premalo. Izjave ministrov morate tudi videti. Izrazi obrazov, na katerih prevladuje zadrega, tu in tam pa tudi olajšanje, ko - sicer neutemeljeno - domnevajo, da so krenili v pravo smer, kretnje z rokami, ki kažejo na naporno razmišljanje, in telesna govorica, ki govori o tem, da se počutijo zasačene.

Večkrat sem se spraševal, kako bi reagiral, če bi mi nekdo iz zasede pomolil mikrofon pod nos in vprašal, če vem, kdo je bil Patrice Lumumba. Ali še huje, če bi me vprašal nekaj, kar ve vsak šolar, na primer kdo je avtor relativnostne teorije, jaz pa v tistem trenutku ne bi zmogel izvleči preklicanega Alberta iz svojih možganskih zapisov. Skoraj kot napad na osebno integriteto doživljam vprašanja novinarjev, ki dobijo tu in tam, zlasti pa pred volitvami, priliko, da priredijo kvize in se skupaj s publiko naslajajo nad tem, da oblastniki, sedanji ali bodoči, ne znajo prevesti "veni, vidi, vici" ali pomešajo prestolnice Litve, Latvije in Estonije. Tudi sam jih praviloma pomešam. Nihče se ob takem izpraševanju ne more izogniti osmešenju: bolj ko je vprašanje enostavno, večji je užitek poslušalcev, ko zaslišanec jeclja, da zanesljivo ve in da ima odgovor na koncu jezika, ampak da je prav zdaj zapadel v spominsko luknjo.

Stvar postane drugačna, ko se z določenim izrazom srečaš na delovnem mestu. Pa še tu obstajajo odpustki, če ne gre čisto zares za tvoje delovno področje. Lahko si predstavljam, da se ministri ne poglabljajo v večino predpisov, ki jih predlagajo njihovi kolegi, in da se jim zaradi strokovnih izrazov, ki so zapisani že v naslovih dokumentov, samo približno sanja, o čem glasujejo. Ampak fiskalno pravilo ne sodi med tovrstna vprašanja.

Ker nisem bil popolnoma prepričan, da vem, kaj pomeni beseda fiskalno, kolebal sem med proračunsko in davčno, sem se takoj, ko se je začela pojavljati, zatekel k slovarju tujk. Ne maram nejasnosti. In ne maram, da bi v katerem koli pogovoru, pa čeprav samo s sosedom na ulici, oddajal občutek, da ne vem, za kaj gre. Veliko problemov in nerazumevanj nastane zato, ker sogovorniki ne vedo natančno, o čem se pogovarjajo, ali pa ima o tem vsak svojo predstavo, vendar tega na začetku pogovora ne razčistijo, ker se bojijo, da bodo razkrinkani kot nevedneži.

V zadnjih mesecih je fiskalno pravilo najpogosteje izgovorjena besedna zveza v politiki ne le v Sloveniji, temveč v vsej Uniji. Ne gre za terminološko modno muho, gre za zavezo določenemu ravnanju in posledične ukrepe, ki bodo prizadeli slehernega državljana. Od fiskalnega pravila naj bi bila odvisna naša usoda: če ga ne bomo sprejeli, bomo bojda propadli in postali plen tujcev. Tako važno naj bi bilo to pravilo, da ga je premalo samo uzakoniti, temveč ga je treba zapisati v ustavo. Kaj natančno pomeni ta izraz, bi moral znati povedati vsak minister in vsak poslanec, tudi če ga prebudijo sredi noči.

Seveda ne trdim, da ministri, ki so se znašli na natezalnici, ne vedo, da gre pri vsebini fiskalnega pravila za zavezo o uravnoteženju izdatkov s prihodki. Ampak način, kako so posplošeno, nebogljeno in neartikulirano poskušali pojasniti besedo fiskalno, dokazuje, kako malomarno in nezainteresirano spremljajo dogajanje. Dokazuje, da so pripravljeni z donečimi besedami tlakovati pot v ustavo nekemu pravilu, za katerega ne vedo natančno, na katero področje se nanaša. Da ne vedo ali nočejo vedeti, da bo pravilo prizadelo zlasti najrevnejše državljane, saj se bo država takrat, ko se bodo znašli v katastrofalnem položaju, lahko izgovarjala, da jim ne more pomagati, ker ji to preprečuje ustava.

S takimi ministri krize ni mogoče rešiti. Pač pa se nam lahko zgodi, da bodo predlagali zakon o lustraciji in novinarju na cesti pojasnili, da gre za urejanje osvetljevanja prostorov.