Da so ju pozneje brali mnogi premaknjenci, nima z njuno lepo idejo opraviti prav nič. Komunizem, kakršnega sta si pred davnimi davnimi časi zamislila ta idealistična bradača, v resnici ni zaživel nikoli in nikjer, ker je ideja, da lahko v nekem trenutku vsi do zadnjega brezpogojno sprejmejo, da so zgolj enaki vsem drugim tega sveta, tako zelo nora in absurdna, da je že vsak resen poskus njene uresničitve lahko zgolj dejanje čiste blaznosti.

Problem torej ni v Marxu in Engelsu in njuni ideji komunizma, pač pa v tem, da obstajajo neozdravljivo dobri ljudje, ki slepo verjamejo v dobro človeka in neozdravljivo sanjarijo o svetu, ki mu bodo nekoč zavladali ljubezen, solidarnost, razumevanje in medsebojno spoštovanje. In zaradi tako zgrešenega pogleda so v nekem trenutku pravljično idejo Marxa in Engelsa tudi prenesli v resničnost.

Tisočletne izkušnje s področja človeške psihologije, ki pričajo o tem, da si večina ljudi bolj od vsega v življenju želi biti nekaj več od drugih, celotna zgodovina nesolidarnega, nerazumevajočega in nečlovekoljubnega človeštva, ki se tako rado muči, posiljuje in ubija, vse to in še več dobrim ljudem nikoli ni prišlo iz "dupeta u glavu", ampak so nasprotno še danes vedno znova šokirani ob spoznanju, da en odstotek tako brezvestno izkorišča preostalih devetindevetdeset, da se v 21. stoletju še naprej izvajajo genocidi in da med nami še naprej živi cel kup ljudi, ki smisel svojega obstoja vidijo v sovraštvu do pripadnikov drugih narodov, religij ali ras.

Še več, mnogi še dandanes nočejo priznati, da je bilo to, da se je nekdo nekoč ravno s temi in takšnimi odločil odigrati partijo komunizma, do skrajnosti skregano z razumom in da se je ta nesrečna zgodba končala na pravzaprav edini logičen način. Z gulagi, berlinskimi zidovi, polji smrti in golimi otoki.

Torej pogubno za vse, ki niso mogli ali niso hoteli sprejeti dejstva, da se tudi v družbi enakih ljudje slej ko prej razdelijo na en odstotek bolj in devetindevetdeset odstotkov manj enakih. Izprijena in pokvarljiva človeška narava je bila pač dobrim ljudem od nekdaj v napoto pri njihovem dojemanju in oblikovanju sveta.

Danes, dvajset let po padcu komunizma in v času, ko s Slavojem Žižkom na čelu že nestrpno čakamo na propad neoliberalnega kapitalizma, se je dobrim ljudem porodila nova ideja za izboljšanje sveta. Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku. Lepa ideja, skoraj tako lepa kot komunizem. A bojim se, da tudi podobno pravljična.

Povprečen človek namreč v brezdelju še vedno ne zna oziroma ne zmore resnično uživati, kaj šele, da bi bil lahko brez dela srečen, pa čeprav zaradi nečesa živi v prepričanju, da je ravno popolno brezdelje tisti višji smisel in tudi cilj njegovega minljivega obstoja in da kot tako predstavlja nesporni vrhunec sreče, kakršno si v svoji zbegani in nesrečni glavi zamišlja.

To razhajanje med človekovo utvaro o lepoti brezdelja in dejanskim stanjem stvari se zato že na prvi pogled kaže kot velikanska past, v katero bi se z nekaj stotimi z neba padlimi evri ujeli premnogi prejemniki univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi nenadoma začutili, da so na pragu večne sreče, dvignili vse štiri v zrak in le še čakali na obljubljeni občutek blaženosti.

Zato se mi ob razpravi o UTD po glavi ves čas podi vprašanje, ali avtorji te lepe ideje v svoji viziji lepše in pravičnejše prihodnosti ne vidijo morda nekih boljših, pametnejših in manj labilnih ljudi, ki ne bodo podlegli številnim skušnjavam, ki jih prinaša krasni novi svet, za vselej osvobojen krivičnega boja za preživetje.

Zdi se mi namreč, da v svojem navdušenju o skušnjavah in duševnih stiskah, ki jih skušnjave brez dvoma prinašajo, zagovorniki UTD sploh ne razmišljajo, kakor bi bili prepričani, da podarjeni denar prejemniku resnično prinaša le odrešitev.

Zato kljub temu, da načelno podpiram tovrstne dobronamerne in človekoljubne ideje, vseeno mislim, da bi bilo dobro, da vsi skupaj stopimo korak nazaj in si najprej priznamo, da ni prav nobeno naključje, da živimo v svetu, ki mnoge med nami navdaja z ogorčenjem in obupom, v svetu, kjer človeku na eni strani vlada izkoriščevalski neoliberalni kapitalizem, na drugi pa z njim brezčutno manipulirajo najrazličnejše verske skupnosti.

Kajti dejstvo je, da tako obstoječi kapitalistični sistem kot večina največjih svetovnih religij, za razliko od vseh idealističnih levičarskih idej, upošteva tudi človekove slabosti oziroma že v osnovi na njih temelji in da je ravno v tem njihova usodna prednost pred drugimi družbenimi sistemi in ureditvami.

Če bomo zato nekoč zares želeli iznajti vsaj približno konkurenčno in hkrati tudi uresničljivo vizijo pravičnejše ureditve našega sveta, bomo preprosto morali opustiti otročjo idejo o dobrih ljudeh, ki so sposobni živeti v miru in ljubezni do konca svojih dni.

Takšni ljudje obstajajo samo v pravljicah, ki imajo zato pravljične srečne konce. V realnem svetu pa se pravljice na žalost vedno končajo z nedolžnimi žrtvami.