- V Ameriko? Zakaj? ga je zbegano pogledala žena.

- Grem služit denar. Ne moremo več tako.

- Kaj boš pa delal tam, Jani? Ti si premier, saj ne znaš nič delati!

- Trgovski potnik bom, jo je prekinil z mirnim glasom.

- Trgovski potnik?! je vsa iz sebe ponovila Urška. Kaj boš pa prodajal? Lonce, ponve in nože? Telovadne naprave?

- Državne obveznice, je kratko odvrnil Janša. V Ameriki so obresti nižje, Šušteršič mi je vse razložil.

- Obveznice?!? Kaj pa ti veš o tem?

- Kaj pa je tu treba vedeti? Človek potrebuje samo rabljen avto in aktovko. Nič lažjega.

Tako je slovenski premier, brali ste o tem v časopisih, odpotoval v New York, da bi na ameriškem finančnem trgu plasiral državne obveznice Republike Slovenije. Najprej je dva meseca delal kot natakar v neki libanonski restavraciji in kot pomožni delavec pri nekem Korejcu, ki je imel v Brooklynu manjše podjetje za deratizacijo. Potem se je zaposlil kot dostavljalec v neki piceriji v Queensu, najel manjše stanovanje v Ridgewoodu in ob raznašanju pic poskušal prodati kakšno državno obveznico.

Uspelo mu je vsiliti eno samo, v malem hotelu na aveniji Wyckoff, nekemu kmetu s srednjega zahoda, ki je soprogo na poročno potovanje peljal v Spominski center 11. septembra. Nesrečnica je kasneje prijateljicam kazala papir v nekem nerazumljivem jeziku, z grbom in vodnim žigom, in se hvalila, kako ji je mož od nekega trgovca iz New Yorka za deset dolarjev kupil majhno srednjeevropsko državo.

Svoj prvi bankovec za deset dolarjev je Janša dal uokviriti in ga obesil na zid poleg iztrgane strani iz Queens Chronicla z veliko zgodbo o mladiču nilskega konja, ki se je znašel v gradbenem jašku na Baysidu, in malim člankom spodaj o nekem evropskem premierju, ki v Ridgewoodu dela kot dostavljalec pic.

Do konca leta je privarčeval za rabljenega dodga, šefu vrnil tisto smešno kapo in slovesno sporočil, da daje odpoved. V prtljažnik je vrgel okvirje z zidu, staro Murino obleko in torbo z državnimi obveznicami, v osmem poskusu vžgal avto, navil do konca Willieja Nelsona "On the Road Again" in se odpeljal novemu življenju naproti.

- Kaj, hudiča, so državne obveznice? je štiri mesece kasneje debela ženska na verandi hiše na Union Street 219, Xenia, Ohio, nezaupljivo gledala suhega in plešastega neznanca z močnim naglasom in nekakšnimi papirji v roki.

- Odlična priložnost, gospa, ji je potrpežljivo pojasnjeval dolgin. Nekaj podobnega delnicam, samo bolj varna naložba. Moja vlada garantira izplačilo z odličnimi obrestmi. Polna cena je sto dolarjev, pri meni pa jo dobite za devetindvajset cela devetdeset.

- Zanimivo. Kako ste rekli, da se imenuje država?

- Slovenija, gospa. Imenujejo jo tudi evropska Španija.

- Ne razumem, ali ni v Evropi že ena Španija?

- Ja, ampak to še ni vse! je čez nekaj trenutkov suhi dvignil prst in segel v torbo. Če kupite dve obveznici, dobite tudi to teflonsko ponev, plus praktičen nož iz nerjavečega jekla za rezanje zelenjave in javnih stroškov, hahaha. Malo heca, gospa. V Sloveniji se tako šalimo.

- Kdo je to? se je vmešal neki moški glas in izza ženske se je pojavil ogromen človek v spodnji majici in z zobotrebcem v ustih.

- Trgovski potnik, dragi, je odgovorila ženska. Če sem prav razumela, prodaja neko državo v Evropi.

- Kaj bova z njo?!? je nenadoma vzkipel mož. Saj ne veva niti, kaj bova s tisto parcelo na Luni, ki si jo kupila lani!

Hip zatem je Janez Janša pobiral obveznice Republike Slovenije po asfaltu Union Streeta, Xenia, Ohio, potem pa sedel v avto in bridko zajokal. V pol leta je prodal samo tri obveznice, če ne računa tistih dveh, ki ju je zamenjal za bencin in hamburger na črpalki v Guernseyju. V tistem je zazvonil mobitel. Na ekranu je pisalo "Kristi MMF". Pogoltnil je cmok v velikosti teniške žogice.

- Si zbral denar? je brez pozdrava vprašal ženski glas.

- Rekel sem do petka, je zajecljal Janša in prekinil zvezo, pa v roki preštel šest dolarjev in petinsedemdeset centov. Dvignil je pogled in na drogu ob pločniku zagledal plakat Xenia Area Community Theatra. Igrali so Millerjevo Smrt trgovskega potnika. Kakšna ironija usode! In kakšna dobra ideja!

Ni bral Millerja, je pa gledal film. Prekleto, kako da se ni tega prej spomnil: imel je polico za sto tisoč dolarjev, to bo rešilo njegove doma. V dvanajstem poskusu je vžgal svojega dodga, dodal plin do konca, zaprl oči in s polno hitrostjo ob cviljenju gum pognal proti billboardu.

Zgrešil je, seveda, vse drogove, podrl kanto za smeti, prebil leseno ograjo in se zaustavil na nekem dvorišču. In obveznice? Ne boste verjeli, a ko so ga vozili v bolnišnico, so mu neki tetovirani tipi odnesli iz avta vse obveznice.

Tako vsaj je leto kasneje pripovedoval suhi, plešasti delavec na bencinski črpalki v Xenii, Ohio, kjer so ga izbrskali novinarji Financial Timesa, da ga vprašajo, kako je Slovenija pristala v rokah mafije.