Pred krizo smo bili prepričani, da je Slovenija ekonomsko, politično in družbeno bogata. Sedaj nam jo ponujajo kot revno državo. Kje je prišlo do preobrata?

Slovenija je primerjalno gledano še vedno bogata država. Je članica kluba OECD, katerega članice so najbolj razvite države sveta. Med njimi so tudi Španija, Grčija, Italija, Portugalska in Irska. Vse to so bogate države, vsaka s svojimi težavami. Objektivno gledano statistični podatki, kot so višina dohodka, stopnja dohodkovne neenakosti, stopnja tveganja revščine in stopnja brezposelnosti, kažejo dobro sliko o Sloveniji. Po indeksu človekovega razvoja se uvrščamo med najbolj razvite države sveta. Tudi višina javnega dolga, ob sicer zaskrbljujoči dinamiki, nas uvršča med države z relativno dobrimi kazalci. Naša največja trenutna težava je krčenje gospodarske aktivnosti, zadolženost podjetij in problemi v bankah. A smo povsem primerljivi z mnogimi drugimi bogatimi državami.

Od kod potem govor o skorajšnjem propadu?

Finančni trgi in igralci subjektivno prepoznavajo Slovenijo kot vse bolj problematično državo. Bonitetne agencije nas ocenjujejo vse slabše, predvsem zaradi krčenja gospodarske aktivnosti, ki ne vzbuja potrebnega zaupanja. Pomemben vpliv na pričakovanja trgov ima tudi naša neodločenost za izvedbo nekaterih nujno potrebnih reform. V bančnem sektorju nismo izvedli sanacije. Nismo izvedli niti dolgoročnejših ukrepov, kot je na primer pokojninska reforma. Ob relativno obvladljivih razmerah smo povsem po nepotrebnem in po lastni krivdi postali nova medijska zvezda v finančnem svetu. Težave so v prvi vrsti politične in mnogo manj ekonomske.

Zakaj?

Vsako izjavo guvernerja ali premierja finančni trgi vgradijo v našo ceno zadolževanja. Prepad med percepcijo s strani finančnih trgov in realnostjo je v veliki meri nastal prav zaradi neodgovornih izjav politikov. Vzbujanje nezaupanja preprosto vedno škodi. Zadeve dodatno poslabšuje referendumska zakonodaja, ki onemogoča sprejemanje potrebnih reform, saj se praviloma ne glasuje o vsebini zakonov, ampak predvsem proti aktualni vladi. Obenem vlada, ki ne sledi nasvetom strokovnjakov iz fiskalnega sveta, ne vzbuja potrebnega zaupanja. Ključni problem pa je nedvomno, da politične elite ne znajo menedžirati in tržiti sprememb ter tako pridobiti širšega soglasja za izvedbo reform. S svojimi idejami bi morala vlada prodreti na treh ravneh. V prvi vrsti mora prepričati socialne partnerje, zato je vladni odnos do sindikatov kot družbeno škodljivih organizacij neproduktiven. V nadaljevanju mora biti politika sposobna spremembe predstaviti ljudem na način, ki je skladen z njihovo zdravorazumsko logiko in vsakdanjim odločanjem. In nenazadnje, prepričati bo treba očitno tudi finančne trge.

Politika vzdržuje obsedno stanje. Ponuja le fleksibilizacijo dela, privatizacijo in okleščenje socialne države po grškem in španskem vzoru, čeprav se finančni trgi na te ukrepe ne odzivajo pozitivno. Zakaj uveljavljanje nečesa, kar ne deluje?

Ker se gospodarska aktivnost krči, pozitivne učinke varčevalnih ukrepov izniči padec BDP. Davčni prilivi so namreč ustrezno nižji, izdatki pa zaradi večje brezposelnosti višji. Tudi ob ohranitvi sedanje velikosti javnega dolga bi delež dolga v BDP zaradi krčenja ekonomske aktivnosti narasel. Podobno je tudi v drugih državah. Politika varčevanja preprosto ne deluje. Še manj je politično izvedljiva. Prej ko si v Evropi to priznamo, bolje bo. Strašenje ni potrebno niti ni produktivno. Tudi zapis fiskalnega pravila v ustavo ni čarobna rešitev. Izkušnje kažejo, da dosedanja fiskalna pravila v naši zakonodaji niso bila dovolj upoštevana, zato se upravičeno postavljajo vprašanja o smiselnosti novih. Zelo verjetno bi pravilo poželo odobravanje tujine in širše domače javnosti, toda zaradi svoje procikličnosti in ustavnopravne rigidnosti bi lahko stvari samo še poslabšalo. Številni nepredvidljivi dejavniki lahko namreč povzročijo potrebo po prilagoditvi pravila, kar lahko ogrozi kredibilnost nosilcev ekonomske politike.

Evropa je čuden kontinent, a ji ne vladajo nevedneži. Zakaj vztrajajo pri varčevanju? Ameriški časopisi pišejo Evropi finančni konec.

Glavni cilj ameriške centralne banke je zagotoviti čim manjšo brezposelnost. Zaradi bolečih izkušenj ob veliki depresiji leta 1929 so Američani za rešitev sedanje krize izvedli intervencije brez primere v finančni zgodovini. Za Evropsko centralno banko je, zaradi močnega nemškega vpliva in gospodarskega zloma Nemčije v času weimarske republike, največji sovražnik predvsem inflacija. Z morebitno inflacijo v višini 3 do 4 odstotke letno bi lahko v znatni meri razvrednotili obstoječe dolgove, kar bi močno pripomoglo k umiritvi razmer v Evropi. V ECB so prepričani, da bi takšna inflacija pomenila odstopanje od zastavljenih ciljev ter nevarno igro z ognjem. Problemi v Evropi so globlji tudi, ker ECB doslej ni delovala kot posojilodajalec v skrajni sili.

Obenem je Amerika politično drugače ustrojena kot Evropa, Američani pa mnogo bolj pragmatični. To je dobro vidno v obsegu njihovih fiskalnih in monetarnih spodbud za rešitev sedanje krize. Pred krizo je bil za večino Američanov tržni mehanizem rešitev vseh problemov, država pa domala glavni vir vseh težav. Zadeve so se danes obrnile na glavo. Država in davkoplačevalci rešujejo kapitalistični sistem s tipično socialističnim inštrumentarijem, kot so nacionalizacije in dokapitalizacije. Na drugi strani sveta Kitajska rešuje socializem in partijski monopol skozi najbolj vulgarni kapitalizem. V Evropi se je začelo z razpadom dvojice Sarkozy-Merkel vsaj na deklarativni ravni več pozornosti namenjati rasti in ne zgolj varčevanju. Gre za korak v pravo smer.

Minister Senko Pličanič predlaga, da se navzamemo vzhodnjaškega duha in sprejmemo, da bomo za isto delo v sedmih letih plačani le še 47,85 odstotka sedanje plače. Nižanje produkcijski stroškov sedanjo oblast očitno prepriča.

Izjave ministra ne poznam, zato jo težko komentiram. Toda med nedavnim obiskom Vietnama sem opazil, da imajo mnoge tovarne v pritličju stroje, v prvem nadstropju pa delavci pogosto tudi spijo. Delajo 10, 12 ali 15 ur dnevno. Ni prostih dni, ni plačanega dopusta, funkcijo socialne države opravlja družina. Je to razvojni model, sicer v skrajni obliki, ki ga želimo? Prepričan sem, da ne.

Odvisno, kdo smo mi. Delodajalci s tem ne bi imeli težav.

Seveda. A govorimo o modelu socialne države v Evropi, ki je ena izmed največjih civilizacijskih pridobitev sodobne družbe. Reformni napori sedanje vlade so osredotočeni predvsem na varčevanje v javnem sektorju, razgradnjo socialne države ter zniževanje stroškov dela. To ni razvojni koncept, ampak umiranje na obroke. Z vidika socialne države je skandinavski model mnogim vzor. Njegova značilnost ni samo močan javni sektor, ampak tudi izvozno konkurenčen zasebni sektor ter visoka stopnja zaupanja in razumevanja med socialnimi partnerji. Socialna država ni zgolj strošek, saj je socialni mir eden ključnih pogojev za izvedbo reform, ki so pred nami.

Za Slovenijo je veljalo, da je izbrala pametnejšo, postopnejšo pot od drugih vzhodnoevropskih držav. Zdaj se do EU obnašamo, kot da smo nerazvita družba, ki sprejema nasvete kogarkoli. Smo narobe razumeli sebe in stopnjo lastne razvitosti?

Narava ne prenese skokov. Najbolj učinkovite institucije so zato praviloma rezultat evolucijskih procesov, skozi katere neprenehoma odpravljamo napake v njihovem delovanju. V Sloveniji smo strukturne spremembe izvajali počasi, vendar nismo delali usodnejših napak. Ob radikalnih spremembah v tranzicijskih državah mnoge institucije niso bile ustrezno nadomeščene ali vzpostavljene na novo tako, da bi ustrezno delovale v okviru tržnega gospodarstva, kar je odprlo prostor za številne malverzacije.

Nerazumevanje pomena evolutivnih sprememb vidimo pri odločanju o usodi Agencije za upravljanje kapitalskih naložb. Gre za novo institucijo, katere delovanje ni bilo popolno, a z njeno ustanovitvijo je bil storjen korak v pravo smer. Namesto da bi jo nadgradili in okrepili, se zdaj z njeno ukinitvijo in z novo institucijo vračamo na začetek procesa institucionalnega učenja.

Slovenija je bila najrazvitejša republika bivše Jugoslavije. Imela je privilegiran dostop do velikega notranjega trga. Dostop do zahtevnih zahodnih trgov je olajševalo članstvo v Gibanju neuvrščenih. Zaradi boljšega izhodiščnega položaja smo imeli v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami v srednji in vzhodni Evropi mnogo manj razlogov za radikalni socialni inženiring. Prednost pred njimi do neke mere še vedno ohranjamo.

Ampak zakaj je Slovenija kljub temu v slabšem položaju od drugih tranzicijskih držav?

Pomembna razlika je, da večina vzhodnoevropskih držav bančno-finančnega sektorja nima več v svoji lasti, zato se jim ni treba ukvarjati z njegovo sanacijo in posledično obremenjevati davkoplačevalcev. Matične italijanske, avstrijske in nemške banke morajo kot lastnice sanirati svoje banke v vzhodnoevropskih državah. V Sloveniji se moramo ukvarjati s sanacijo svojih bank, zato so naše težave v določenem smislu večje od drugih tranzicijskih držav. Brez sanacije bank slovenskega gospodarstva ne bo mogoče zagnati. Naše težave v bančnem sektorju pa niso bistveno drugačne kot drugje. Številne banke v privatni lasti so po svetu v podobnih težavah kot tiste v državni. Razlika je predvsem, da so drugod države svoje banke mnogo hitreje in v bistveno večji meri dokapitalizirale, pa čeprav bi glede na naravo lastnine pričakovali ravno nasprotno. Pri spornih posojilih so v Sloveniji sodelovale tudi določene tuje banke, pri čemer je njihov nižji delež predvsem odraz nižjega tržnega deleža na slovenskem bančnem trgu.

Pravite, da banke v državni lasti niso v nič slabši situaciji od tistih v privatni.

Problem ni v naravi lastnine, ampak v slabem upravljanju ter pomanjkanju prevzemanja odgovornosti. Tega v Sloveniji ne poudarjamo dovolj. Državnega premoženja imamo za okoli 9 milijard, njegova donosnost pa je zanemarljivo nizka. Če bi bila na primer 5- do 10-odstotna, bi bile naše proračunske težave bistveno manjše. Država je lastniško prisotna v nekaterih uspešnih slovenskih podjetjih. Lep primer je Krka, ki bi lahko bila vzorčen primer, kako zgledna in samoomejujoča je lahko država kot lastnica. Prepričan sem, da bi v primeru političnih pritiskov na Krko javna podpora dotični stranki ali politiku močno padla. Neodvisnost pred pretiranim in škodljivim vplivom politike si je treba preprosto tudi izboriti. Ključno vprašanje za uprave in nadzorne svete naših bank je, zakaj niso ob političnih pritiskih protestirali, ali bolje, odstopili. Očitno so bili njihovi oportunitetni stroški previsoki.

In pridemo do nečesa, kar se je zgodilo v Avstriji ali pa v Ameriki, ne pa v Sloveniji. Delo nadzornih institucij in klicanje na odgovornost tistih, ki so zlorabili svoj položaj ali nevestno opravljali svoje delo. Zakaj tega pri nas ni?

Kaj bi bilo treba narediti, lepo kaže primer Hypo banke. Organi pregona v Avstriji in vodstvo banke so iskali osebno odgovornost, da bi ponovno vzpostavili zaupanje. Vzdrževanje higiene je ključnega pomena, da se vzorci korporativnih škandalov ne ponavljajo.

V Sloveniji smo po osamosvojitvi uvedli ljudski model kapitalizma skozi množično razdelitev certifikatov, s katerimi smo vsi postali lastniki. Toda namesto da bi ljudski model kapitalizma, ki je do neke mere samoumevno izšel iz samoupravnega socializma, nadgradili v participativni model z družbeno odgovornimi podjetji, smo razvili klubsko-elitni model. Za slednjega so značilni logika izključevanja, šibka morala vodilnih ter nedelovanje nadzornih mehanizmov. Ljudje so razočarani zaradi roparskega pohoda nekaterih vodilnih slovenskih menedžerjev. Za politične elite se vse bolj zdi, da so osamosvojile državo zato, da bi si jo lahko razdelile kot plen. Zaradi nerazumevanja pomena pravne države smo v Sloveniji vzpostavili ekonomski sistem, ki nima potrebne notranje transparentnosti in higiene. Ogrožena je moralna kredibilnost sistema. Ljudje se s sedanjim modelom razvoja ne poistovetijo in zato ta ni ne socialno pravičen ne ekonomsko učinkovit. To je bistvena razlika v primerjavi z razvojem v devetdesetih.

Sedanje nezaupanje ljudi temelji na dolgem nizu preverljivih dejstev.

Tudi v devetdesetih smo imeli probleme v bančnem sektorju in smo morali izvesti sanacijo, ki nas je stala dobrih 10 odstotkov BDP. Razlika je bila, da smo imeli tedaj konjunkturo in mnogo manj zadolženih podjetij. Ključno pa je bilo, da smo vsi skupaj verjeli v novo državo in zgodbo o uspehu. Obstajala je visoka raven socialnega in moralnega kapitala. Politiki so bili mnogo bolj politični romantiki kot iskalci rent. Strokovnjaki so bili močneje vpeti v aktualno politiko, zato je bila tudi stopnja politizacije družbenih podsistemov ustrezno nižja. Moralni in socialni kapital sta v Sloveniji verjetno na najnižji ravni po letu 1991. Na žalost imata izredno dolgo amortizacijsko dobo.

V obdobju po letu 1991 se je razcvetelo podjetništvo. Pomanjkanje lastne razvojne strategije je v mnogočem nadomestila strategija vstopanja v evroatlantske integracije, kar je postalo še očitneje po letu 2004. V marsičem danes živimo na dediščini naših staršev. Od leta 1991 nismo ustvarili niti enega popolnoma novega in večjega poslovnega sistema, mnoge pa smo celo nespametno razgradili. Razvojna stigmatizacija obdobja med letoma 1945 in 1991 je zato neupravičena. Po drugi svetovni vojni je bila država uničena, brez infrastrukure in industrije. Razvojni skok, ki smo ga naredili v 45 letih, je bil izjemen, ne glede na upravičeno dilemo o možnosti hitrejšega razvoja ob manj svojstvenih načinih vodenja ekonomske politike in izgradnje ekonomskega sistema.

Od popularnih ekonomistov slišimo, da je naša edina rešitev tuja lastnina, tuja pomoč, tuje gospostvo nad nami, če hočete. To je žaljivo in depresivno. Je res?

Takšno razmišljanje pomeni podcenjevanje nas samih in zanikanje dosedanjega razvoja. Če smo bili sposobni podjetja ustanoviti, jih razvijati in narediti mnoga med njimi mednarodno uspešna, ni tehtnega razloga, da jih ne bi znali tudi v bodoče z ustreznimi kadri učinkovito upravljati. Sam vidim nacionalni interes Slovenije v globalno konkurenčnih panogah in izdelkih, ki jih proizvajajo družbeno odgovorna slovenska podjetja. Umiranje celotnih panog, denimo lesne, kar je pri slovenski pokritosti z gozdom povsem nerazumljivo, pa tekstilne, gradbene in logistične, nam gotovo ni v nacionalnem interesu.

V bančnem sektorju je očitno, da naši bančniki ne znajo delati s podjetji. Štiri leta po izbruhu krize slovenske banke še vedno nimajo bančnih oddelkov, ki bi se sistematično ukvarjali s prestrukturiranjem in sanacijo prezadolženih podjetij. Ob morebitnem prenosu slabih terjatev na slabo banko bodo tamkaj zaposleni verjetno še mnogo manj seznanjeni z razmerami v konkretnem podjetju. Vprašanje je, ali lahko Slovenija za to pridobi denar na mednarodnih finančnih trgih. Za financiranje proračunskega primanjkljaja denar lahko dobimo, za sanacijo bank mnogo težje. Tukaj potem lahko pride v poštev tudi pomoč evropskega reševalnega sklada. Vprašanje je, ali je to nujno nekaj slabega.

Velja za popolno stigmo.

Drži. A pomoč je Slovenija kot del bivše države dobivala od nekdaj. Pridobili bi denar, ki ga na finančnih trgih ne bi mogli dobiti, če že, pa zgolj po izredno visokih obrestnih merah. Pogojevanje pomoči bi lahko, ob nesposobnosti slovenskih političnih elit za vodenje sprememb, v določeni meri celo pomagalo pri lažji izvedbi nekaterih neizvedenih reform, na primer pokojninske, ter pri sanaciji bank. Če bomo v Sloveniji in Evropi nadaljevali po sedanji poti, je verjetno najbolje, da že danes zaprosimo za pomoč, saj se bodo težave le stopnjevale.

Obstaja strah, da se bo mednarodno pomoč izrabilo za...

... še bolj radikalen poseg v socialno državo, zniževanje plač javnih uslužbencev?

Da. Vlada namerava ustanovitvi slabo banko, nato pa "rešene" banke v državni lasti privatizirati. Nekateri ekonomisti opozarjajo, da bi bilo bolje sanirati zadolžena podjetja. Pravite, da je sanacija bank nujna za zagon gospodarstva. Kaj bi bila za vas optimalna rešitev?

Zasebnega investitorja bo izredno težko najti, zato ostanejo samo slabe rešitve. Dokapitalizacija s strani države ali ustanovitev slabe banke sta povezani s povečanjem javnega dolga in socializacijo preteklih slabih odločitev bank. Ko smo v devetdesetih sanirali banke, smo zato najprej izničili lastniški kapital obstoječih lastnikov v bankah, šele nato je država bankam v zameno za slaba posojila dala državne vrednostne papirje. V državnih bankah so danes prisotni tudi zasebni lastniki, ki bi morali prevzeti svoj delež odgovornosti. S poslovnega vidika je bolj smiseln decentraliziran pristop skozi dokapitalizacijo bank. Ta pristop bankam omogoča postopno likvidacijo naložb, pri čemer bi morale banke bolj aktivno pristopiti k reševanju težav zadolženih podjetij. K tej zadolženosti so namreč v znatni meri pripomogle tudi same, bodisi zaradi nesposobnosti bodisi ker so podlegle političnim pritiskom ali lastni skušnjavi. Poleg tega imajo bančniki o problematičnih podjetjih mnogo več informacij kot državni uradniki v agenciji za sanacijo.

Sedanji ministri nikoli niso skrivali, da jim privatizacija in deregulacija predstavljata ideal. Je proti temu možna kakšna drugačna opozicija kot politična? Ne gre za vprašanja ekonomskih zakonitosti, ampak ideološke drže.

Nikoli nismo naredili resne analize, kakšen tip kapitalizma želimo. Izšli smo iz samoupravnega socializma, skozi množično privatizacijo prešli v ljudski kapitalizem ter zaključili z modelom, ki je etično izpraznjen in oropan podstati pravne države. Ne vemo, kakšen model želimo, zato sprejemamo fragmentirane rešitve. Želimo si skandinavski model socialne države, japonsko tehnološko politiko, anglosaksonski trg delovne sile in nemški izobraževalni sistem. Toda institucionalni podsistemi niso tako enostavno združljivi, saj so medsebojno soodvisni. Sedanja vlada je močno naklonjena prevzemu institucionalne strukture neoliberalnih tržnih gospodarstev. A obstajajo tudi drugi modeli, kot so denimo kontinentalnoevropski ali skandinavski. Nemčija je vodilna sila v Evropi predvsem zaradi svoje industrijske politike, s katero ji je industrijo v veliki meri uspelo zadržati doma in tako ohraniti delovna mesta.

Obstajajo številni primeri dobrih praks v svetu, o katerih domala ne govorimo. V Baskiji uspešno deluje model delavskega soupravljanja z okoli 85.000 zaposlenimi in s približno za polovico višjimi plačami od španskega povprečja. V korporaciji Mondragon, po dobičku sedmi največji gospodarski entiteti v Španiji, zaposleni sodelujejo pri upravljanju ter so obenem udeleženi v lastništvu. Prav presenetljivo je, kako malo sicer redkih dobrih idej in praks smo znali prenesti iz bivšega sistema ter jih v novem ustrezno nadgraditi. Zakon o delitvi dobička je simptomatičen primer. V Sloveniji zanemarljiv odstotek zaposlenih sodeluje pri delitvi dobička, bistveno manj kot na primer v Veliki Britaniji, Avstriji ali Nemčiji. Glede na našo samoupravno dediščino bi pričakovali, da bo ravno obratno. Očitno smo zanihali v popolnoma nasprotno smer. Tujih modelov in praks ne gre neposredno kopirati. A so lep dokaz, da je mogoče kapitalizem misliti na različne načine. Naš trenutni model je osredotočen na zniževanje stroškov dela in varčevanje na račun socialne države.

To je vse?

To je trenutno naš razvojni model. V ustavi imamo zapisano, da lastnina nima le gospodarske, ampak tudi socialno funkcijo. Kaj nam to pomeni? Sedanja kriza je jasno pokazala, kako pomembno je vedeti, do kod lahko seže zasebni interes in kje so meje družbeno neodgovornega ravnanja lastnikov. Dokončno nas je opozorila na to, kakšnega tipa kapitalizma in razvoja v Sloveniji nočemo. Za nov začetek je to dovolj. Izziv za vse nas je, ali lahko v lastni ustavi prepoznamo novo razvojno filozofijo celotne države.

Odločili smo se za najbolj vulgarno obliko lastništva.

Očitno ne razumemo dovolj dobro, da postajajo meje med delavci, menedžerji in lastniki v sodobnem svetu vse bolj fluidne. Še posebej to velja za visokotehnološka podjetja. V njih ste kot delavec tudi lastnik človeškega kapitala, ki je glavni vir konkurenčnih prednosti na trgu.

Tendenca je privatizacija - znanja in šolskega sistema. A mlajše generacije razumejo znanje kot skupno dobro, ki ga delijo skozi socialne mreže. Kako na sodoben način vrednotiti znanje?

Danes govorimo o tovarnah znanja, menedžiranju znanja in družbi znanja. Zaradi njegove neoprijemljivosti pa imamo težave pri njegovem vrednotenju. V podjetjih, kot sta Apple in Microsoft, zaradi nove vrednosti, intelektualnega kapitala, tržna vrednost močno presega knjigovodsko. V ozadju stoji znanje, ki postaja glavni vir konkurenčnih prednosti teh podjetij na trgu.

Znanje je proces, vezan na posameznika, ki skozi izobraževanje oblikuje svoj človeški kapital. Gre za najbolj varno obliko kapitala, saj vam ga nihče ne more vzeti. Obenem se znanje v sodobni družbi vse bolj socializira. Zato postaja tudi vse bolj javna dobrina. Do socializacije prihaja skozi timsko delo in organizacijski proces v podjetjih ter skozi procese socialnega učenja, prek katerega se znanje prenaša med posameznimi subjekti na trgu. Privatna lastnina tako v sebi nosi vse več elementov kolektivnosti. Nastaja nova oblika privatno-kolektivne lastnine, ki se evolucijsko razvija znotraj kapitalizma. Nima značilnosti klasične kolektivne lastnine in odpira povsem drugačen pogled na razumevanje udeležbe zaposlenih pri dobičku podjetij.

Pa je privatizacija znanja pametna družbena strategija v dobi globalizacije?

Življenjski cikel znanja postaja z razvojem vse krajši, investicije vanj pa vedno večje. Zato morata država in menedžment v podjetjih posebno pozornost nameniti zaščiti znanja pred posnemanjem. Po drugi strani ustvarja zaščita monopole, ki onemogočajo svoboden pretok idej, ki bi lahko koristile drugim. Gre za problem izbire med škodljivimi učinki monopola nad znanjem in potrebo po zaščiti. Država mora spodbujati hitrejši pretok znanja med gospodarstvom in univerzami ter obenem predvsem skozi javno šolstvo omogočiti vsem enak dostop do znanja ne glede na njihov socialno-ekonomski položaj.

Kaj je vaš načrt za rešitev iz krize?

Ljudem je treba jasno povedati, da ne živijo nad svojimi zmožnostmi, saj smo Slovenci eden izmed najbolj varčnih narodov v Evropi. Z vidika višine javnega dolga tudi država ni pretirano zadolžena. Glavni težavi sta zadolženost podjetij in stanje v bankah. Nedvomno je prioriteta številka ena sanacija bank, saj brez bank ne bo mogoče pognati gospodarstva. Država bi morala kot odgovoren lastnik izvesti potrebne dokapitalizacije in pri tem uporabiti svoje depozite v bankah. Danes slovenska država ne ukrepa niti kot običajen lastnik niti, če jo primerjamo z drugimi državami, kot dober varuh celotnega finančnega sistema.

Sedanji način vodenja fiskalne politike kljub varčevanju ne bo dal zadovoljivih rezultatov. Zato bo vlada želela uvesti še nove varčevalne ukrepe. Vse bolj je jasno, da bi bil alternativni predlog fiskalnega sveta o daljšem obdobju fiskalne konsolidacije mnogo ustreznejši način vodenja fiskalne politike. Predlagali so zamrznitev javnofinančnih izdatkov, dvig davkov ter ohranitev nizke, toda pozitivne gospodarske rasti.

Razloge za krizo je mogoče iskati tudi na mikroravni, saj so se vodstva mnogih slovenskih podjetij bolj kot s svojo osnovno dejavnostjo ukvarjala s tem, kako lastniško prevzeti obstoječa podjetja. Samo družbeno odgovornejše obnašanje podjetij lahko ponovno vzpostavi ravnovesje med zasebnimi in javnimi interesi. Na ta način bi podjetja lahko postala tudi pomemben socialni nosilec razvoja. Vse skupaj bi morala nadgraditi bolj proaktivna industrijska politika države.

Vse dosedanje slovenske vlade se navdušujejo nad megalomanskimi investicijami v prometno infrastrukturo, a te pogosto niso odraz niti realnih potreb niti dejanskih finančnih zmožnosti. Upravičenih projektov v prometni infrastrukturi po moji oceni ni več. Graditev drugega tira za potrebe Luke Koper naj bi potekala na podlagi evropskih priporočil za potniški promet. Tretja os ne izpolnjuje kriterija upravičenosti, saj povprečni dnevni promet niti zdaleč ne dosega 40.000 vozil. Bolj smiselni so projekti v energetiki. Denimo gradnja hidroelektrarne na srednji Savi in Muri ter drugi blok jedrske elektrarne Krško. Pri tem je treba poudariti, da so multiplikativni učinki v gradbeništvu zaradi delavcev iz tujine, uvoženega materiala in strojev bistveno nižji, kot bi si mnogi želeli. Razvojna fascinacija z betonom in zaposlovanjem nizko izobražene tuje delovne sile je očitno za vsakokratne nosilce oblasti mnogo močnejša od zaposlovanja domače srednje in visoko kvalificirane delovne sile v šolstvu in zdravstvu ter dolgotrajni oskrbi. Toda prav skozi kakovostno upravljanje javnih funkcij je mogoče v znatni meri pojasniti razvojne razlike med državami.

Pri sedanji krizi gre tudi za širše strukturne probleme, ki se kažejo v padcu deleža plač v BDP ter padcu kupne moči srednjega sloja prebivalstva v najbolj razvitem delu sveta. Da so ohranili obseg povpraševanja po dobrinah, so finančni sistemi zagotavljali lahko dostopne in ugodne kredite. Podobno kot v Evropi pa so zadnji ukrepi vlade v Sloveniji najbolj prizadeli ravno srednji sloj.

To pomeni, da naslednjih deset let ne bo dostopnih kreditov?

Krediti bodo, a vprašanje, pod kakšnimi pogoji. Nižja boniteta pomeni dražje zadolževanje države in posledično bank ter podjetij in posameznikov. Zaradi višjih obrestnih mer bosta investicijska aktivnost in gospodarska rast ustrezno nižji.

Vse več je tujih knjig in raziskav o novih modelih razvoja, ki naj bo trajnosten in bolj socialen. Kaj od tega se prenese k nam?

V Sloveniji že nekaj časa govorimo o potrebi po bolj trajnostnem, sonaravnem razvoju. Gre za razvoj, ki poleg ekonomskega upošteva tudi socialni in okoljski vidik. Razvoj ne sme potekati na škodo okolja ali na škodo prihodnjih generacij, ki nimajo svojega zastopnika. Ekonomika okolja poudarja, da je pri oceni družbenih stroškov in koristi posameznih projektov treba upoštevati tudi stroške okoljske degradacije. Nekatere države so prav skozi zeleno davčno reformo pridobile dodatne fiskalne vire za razbremenitev obdavčitve dela. Gre za način internalizacije stroškov onesnaževanja po načelu, da mora onesnaževalec plačati.

Globalizacija odpira tudi vprašanje trajnosti obstoječega modela socialne države v Evropi. Selitev industrijske proizvodnje na Daljni vzhod je s poslovnega vidika strateško pravilna. Zaradi cenovno ugodnejših nakupov koristi potrošnikom v razvitem svetu. A z vidika ohranjanja delovnih mest in dosedanjega načina življenja v Evropi ter njenega modela socialne države bo ob morebitnem poglabljanju sedanje krize vse več dilem o pravilnosti takšne usmeritve. Rešitve bo treba iskati tudi v spoštovanju določenih okoljskih in socialnih standardov na Kitajskem, ki bi dvignili njihove proizvodne stroške. Nekateri ekonomisti predlagajo večji protekcionizem. A bi ta nedvomno zmanjšal obseg mednarodne trgovine in gospodarsko rast.

V Sloveniji nam za razvojno paradigmo ponujajo slabše življenje in varčevanje. Kako vi razumete družbeni razvoj v 21. stoletju?

V svetu se spreminja razumevanje odnosa med trgom in državo. Pred krizo je bil trg edina igra v mestu. Danes je vse bolj jasno, da tržno gospodarstvo potrebuje močno državo. Trg ne deluje v institucionalnem vakuumu, ampak potrebuje jasna pravila igre. Neoliberalno razumevanje izključevanja med trgom in državo je zato v osnovi napačno. Prav v Ameriki so hitro doumeli, da je krizo v mnogočem povzročil prav premalo reguliran finančni sektor. Da bi omejili bodoče tržne ekscese, je država ustrezno spremenila zakonodajo.

Sedanja logika v Sloveniji je, da bi bilo treba državo še bolj razgraditi. A na nekaterih področjih je države še vedno bistveno premalo; govorim o pravni državi, bolj aktivni industrijski politiki ter večji mobilizacijski vlogi države. Prehod v postindustrijsko družbo znanja ob starajočem se prebivalstvu zahteva tudi zagotavljanje večjega obsega storitvenih dejavnosti s strani države, predvsem v šolstvu, zdravstvu in dolgotrajni oskrbi. Tu nedvomno obstaja prostor za dodatno zaposlovanje.