Razloge za tako stanje je treba po mnenju Dnevnikovega kolumnista dr. Andreja Perka iskati vsaj v dveh smereh. O tem je pisal pod naslovoma "Kaj imajo skupnega Primož Trubar in stiske sodobnega človeka?" (13. avgusta 2012) in "Avtoriteta - popotnica za življenje" (3. septembra 2012). V obeh komentarjih imajo pomembno vlogo otroci.

Uvod prvega komentarja je posvečen zastrašujoči sliki nasilja, ki nam jo prinašajo mediji. Kolumnist jo jemlje za resnično in se sprašuje, kaj se dogaja v naši družbi.

Umirjen in precej točen odgovor bi bil - nič posebnega. Najhujše oblike nasilja že desetletja upadajo. Mediji si pač režejo svoj kos kruha s slikami nasilja. Pri tem jih suhoparna statistika ne zanima.

Avtor nadalje ugotavlja, da so božje zapovedi našim starim staršem in staršem predstavljale norme, mejnike, preko katerih naj človek ne stopa. Danes pa je Bog zapustil nebesa. Vse je sprejemljivo, vse je opravičljivo.

Kratek zgodovinski pregled dokazuje, da božje zapovedi nikoli niso imele posebne veljave. Če pa so se sklicevali nanje, so jih pogosto znali razložiti kot opravičilo za poboj nevernikov. Če se ustavimo pri naših starih starših, vidimo, da je bilo dvajseto stoletje z redkimi svetlimi časi stoletje vojn, zatiranja drugače mislečih, izkoriščanja nemočnih, v prvi polovici stoletja zlasti otrok. Skoraj dobesedno "Sveto pismo" ali vsaj sveto branje za spoznavanje razmer preteklega časa je delo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja.

Čas naših staršev (generacija, ki ji pripadava z dr. Perkom) je pomenil tudi največji izziv za spoštovanje vrednot. Ta čas je namreč prinesel preizkušnjo druge svetovne vojne in opredelitev za boj za svobodo ali kolaboracijo. Tudi povojni čas ni prinesel spoštovanja človekovih pravic v duhu božjih zapovedi. Ko je iz leta v leto kazalo bolje, vsaj na Slovenskem, smo ob tem, ko smo dosanjali tisočletni sen, le-tega takoj proslavili z izbrisom, administrativnim genocidom nad petindvajset tisoč ljudmi. Niti najmanjše sledi vpliva prednikov in božjih zapovedi ni videti.

Zdaj pa k otrokom. Avtor pravi, da je takšen odnos do življenja (vse je dovoljeno, zgublja se občutek, kaj je normalno in kaj patološko) tudi posledica tako opevane permisivne vzgoje.

Tudi tukaj se po mojem stvari nekoliko zataknejo. Kateri generaciji je treba pripisati permisivno vzgojo (ki po dr. Perku med drugim preprečuje oblikovanje občutka krivde)? So to naši stari starši, starši ali mi? Smo imeli kdaj obdobje dobro vzgojenih politikov, ki so preprečevali kršitve človekovih pravic? Ali pa so politiki vselej produkt slabe vzgoje? Ko ga pogledaš, veš, da mu je bilo doma vse dovoljeno?

Če velja ocena permisivne vzgoje za današnje čase, potem med mlado generacijo ni najti takih, ki bi imeli moč v rokah. Prav nasprotno - tisti, ki jo imajo, spravljajo mlado generacijo v brezup. So pa pripadniki starejše ali vsaj srednje.

Preden pa se lotim spornejše avtorjeve teze o iskanju rešitve, naj omenim zadrego s poimenovanji. Svoje čase smo imeli tri dobro opredeljene pojme: represivnost, permisivnost in anarhijo. Represivnost je bila sinonim za nasilje, trdo kaznovanje, ki se je zdelo utemeljeno, pa ni bilo (npr. skupinske kazni za prestopke posameznikov, eksemplarično kaznovanje posameznikov v poduk potencialnim storilcem). Permisivnost je pomenila dovoljevanje mnogih vedenjskih oblik, a dosledno obravnavanje neprimernih. Vendar je bilo tudi obravnavanje neprimernih nerepresivno, dovolj blago, saj smo spoznali skozi mnoge izkušnje, da smo z doslednostjo prej dosegli cilj kot s strogostjo. Permisivnost, ki pa bi izgubila doslednost, bi dovolj hitro pripeljala v anarhijo.

Po dr. Perku in pedagoški stroki, ki jo citira, pa je vzgoja lahko le avtoritativna ali pa je ni.

Ko bi avtor opisal avtoritativno vzgojo s primeri, kakršne sam navajam za permisivnost, bi mi bilo to sprejemljivo. A težava je vsaj v dvojem. Zamenjava pretekle oznake "permisivnost" s sodobno "avtoritativnostjo" je tvegana, najprej zaradi splošne ali povprečne predstave o besedi, ki je zelo povezana z avtoritarnostjo, tudi slušno oziroma zvočno z avtokratom, avtokracijo - torej s pojmi, ki v predstavi mnogih ljudi delujejo v nasprotju s pojmi, kot so demokrat, demokratičnost, demokracija.

Še bolj tvegano pa je pristajanje na avtoritativnost, kakršno opiše dr. Perko v nadaljevanju. Pravi, da psihologi zadnja leta ugotavljajo, da otrok potrebuje trdno starševsko oporo. To pa lahko da le strogi pravični oče, ki predstavlja otroku avtoriteto.

Če se ustavimo ob tem, kako povprečen človek razume strogost, si ne predstavljam drugega kot represijo, kakršno razumemo od nekdaj. Učiteljice, ki so veljale za stroge in pravične, sem vselej doživljal kot nasilne, a vsaj enakomerno nasilne do vseh, brez selekcije. To je bila edina olajšava strogosti. A nihče se ni pri njih dobro počutil. Čeprav Perko pravi, da avtoriteta ne pomeni nasilja, se vsaj psihični dimenziji nasilja skozi zahtevano strogost, kakor jo najbrž pojmuje večina ljudi, ne da izogniti.

Drugi problem je podoba očeta. Pri Perku, a ne le pri njem, ni videti prostora za mater. V tem sta si nadvse podobna z dr. Boštjanom M. Zupančičem, ki opozarja, da vrednote na otroka lahko prenaša samo oče. Mati za kaj takega sploh ni primerna.

Naj opozorim na dvoje. Besednjak, ki govori pretežno o strogosti in disciplini, ni besednjak humanistične psihologije. V Perkovem pisanju ni najti veselja, humorja, spodbude, razigranosti. Ni prišel na misel, da bi strogost zamenjal z doslednostjo, ki ostaja prijazna in potrpežljiva, ki ohranja sproščenost v odnosu, a vseeno opazi vsak prestop meje. Pa tudi pri prestopu ohranjamo toplino namesto strogosti. Poleg tega beseda "strogost" daje zeleno luč mnogim za različne vrste nasilja, naj se ga Perko še tako brani. Enako velja za vzgojno klofuto ali udarec nasploh, dokler jasno ne povemo, da je to nedopustno in prepovedano, in namesto tega raje izumljamo okoliščine, v katerih naj bi bilo še sprejemljivo.

In drugo: svet, v katerem je tako malo prostora za žensko, je dobro znan. Iz preteklosti, pa tudi sedanjosti. Če ga Zupančič in Perko tako rada poudarjata, je treba pač ugotoviti, da sta zagovornika nekega patriarhalnega mačističnega pogleda na svet. Za ideologe takih družinskih procesov in odnosov bi se dalo pomisliti, da niso vajeni enakopravnih družinskih vlog. Ena možnost se zdi, da ob sebi ne smejo imeti močnejše ženske, saj bi jih ogrožala. Zato si izbirajo šibke in jim podeljujejo le status prenašalk genskega materiala. Druga pa, da imajo ob sebi izrazito močne ženske, ob katerih sploh lahko (ob)stojijo. Le enakopravnosti v družinskih vlogah ni zaslediti.

Ob tem mi na misel prihajata dve sliki. Prva literarna in druga resnična. V filmu Dežela senc pride ameriška pesnica v angleški klub aristokratov, kjer ji eden od njih postreže z razlago o moškem nosilcu razuma in ženski nosilki duše. Američanka ga na kratko odpravi z vprašanjem: "Ali poskušate biti žaljivi ali ste pa samo preprosto zabiti?" (Vsaj Anthony Hopkins se z neprikritim veseljem namuzne ob tej diagnozi, namenjeni učenemu kolegu.)

Drugo sliko je prispeval moj pograjski sosed, oče desetih otrok. V neki TV-oddaji je s ponosom povedal, kako imenitno je, če imaš ženo, ki je tako dobra nesnica. (Še danes ne vem, kako da ga najbližja ni treščila po glavi).

Prenos terapevtskih pristopov, ki so še nekako sprejemljivi pri obravnavi alkoholikov, v vzgojo otrok je več kot sporen. Prehitro namreč lahko postanemo ujetniki ideologije in prakse, ki nam je pomagala v nekem obdobju preživeti. A to še ne pomeni, da smo odkrili zdravilo za vse tegobe (še posebej, če tegob sploh ni in če gre za razmeroma normalen proces odraščanja).

Naj pa za konec dodam (skoraj) osebno izkušnjo o prenosu vrednot, kakršnega lahko naredi ženska. Prababica mojih otrok je bila verna in poštena ženska. Ko je prišel okupator, nista z možem imela v mislih nobenega komunizma, nobene revolucije, le upor zoper sovražnika. Na njunem domu je bilo zbirališče enako mislečih. Dovolj za domačo izdajo. Moža so ustrelili na dvorišču ob drevesu, dom požgali, ženo pa odpeljali v zapor. Ob mučenju so od nje slišali le obljubo, da bodo zgradili nov dom za svobodne ljudi. Potem so jo ustrelili v Gramozni jami. Deset otrok narodne herojinje ni moglo dobiti boljšega sporočila o vrednotah. Pet otrok je padlo v partizanih, šesti, ki je v zapor šel prosit za mater, je komaj preživel koncentracijsko taborišče.

Kdor bi želel še kakšno sliko o pokončnih in špartanskih materah in enako trdnih očetih, naj prebere Malo osebno mitologijo Borisa A. Novaka.

Pravzaprav mi bo žal, če sem s tem pisanjem prehitel kakšno žensko. Če se nobena, zlasti predstavnica psihološke stroke, ne bo oglasila, bo videti, kot da imata doktorja Perko in Zupančič prav.

Dragan Petrovec