Ali je posvečenost vseh mrtvih, njihova pieteta in spoštovanje, le iluzija ali realnost? Poglejmo problem še z druge plati.
Neenako obravnavanje mrtvih v preteklosti. Arheologi so doslej odkrili različne vrste grobov, od žarnih, gomilskih, hišnih grobov do mumij, kript, grobnic, piramid, mavzolejev itd. V večini primerov so mrtve pokopavali ali odlagali na posebnih "mestih mrtvih", pokopališčih, obredi pa so imeli praviloma religiozne temelje. Vendar v preteklosti niso bili vsi mrtvi deležni pietete in spoštovanja, temveč le nekateri. To potrjujejo tudi arheološke najdbe. Iz obdobja Sumerije so na pokopališču Uru izkopali 16 grobnic očitno pomembnih ljudi, zraven njih pa so odkrili 74 trupel domnevnih služabnikov, ki so jih obredno žrtvovali v pogrebnem obredu, o čemer so pričale lončene posode poleg trupel, v katerih je bilo zaznati strup. V Tutankamonovi grobnici v Egiptu so odkrili zlate, srebrne in bronaste predmete, drage kamne, pa tudi ostanke zalog raznih vrst živil, ker so Egipčani hoteli za svoje "faraonske polbogove" zagotoviti, da jim pri prehodu v drugo življenje ne bi ničesar manjkalo; navadni smrtniki tega niso bili deležni. V grobišču v Anjangu na Kitajskem so našli več kot tisoč majhnih grobov in 11 velikih vladarskih grobnic. Skupaj z vladarji so bila pokopana trupla žrtvovalcev s kupi kamna, školjk, kosti, rogov, lončevine in bronastih artefaktov. Niti stari Grki nam ne morejo biti zgled pietetnega in spoštljivega odnosa do vseh mrtvih, saj so spodobno pokopavali le pomembne in svobodne Grke, ne pa tudi sužnjev. Pa tudi Rimskokatoliška cerkev je imela v preteklosti diskriminatoren odnos do mrtvih, saj na posvečenih pokopališčih niso smeli pokopavati nevernikov, samomorilcev, nekrščenih otrok in še koga.
Pieteta in spoštovanje vseh mrtvih še danes nista uresničena. Pogrebni ritual in spominska obeležja so odvisni od premoženja in družbenega statusa umrlega ter od možnosti in potreb po razkazovanju družbenega statusa in pomembnosti tistih, ki poskrbijo za pogreb umrlega. Poleg diskriminacije mrtvih zaradi religije, politične pripadnosti, premoženja in statusa se dogajajo še hujše stvari. V vojnah, plemenskih spopadih ali zaradi delovanja kriminalnih združb veliko ljudi še danes preprosto izgine in niso nikoli identificirani ali pokopani. Po končanih vojaških spopadih se umrlim na strani zmagovalcev praviloma posvečata posebna pieteta in spoštovanje, česar pa niso deležni mrtvi na strani poražencev, ki pogosto niso identificirani in tudi ne dostojno pokopani. Ločevanje umrlih je na podoben način potekalo tudi v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Padli na zmagoviti partizanski strani so dobili oznako borcev za svobodo naroda, bili so deležni vse pietete in spoštovanja in dobili tudi nagrobne spomenike. Padli državljani, ki so delovali proti Osvobodilni fronti ali se borili proti partizanom, so dobili oznako izdajalcev in sovražnikov naroda, zato niso bili deležni pietete in spoštovanja.
Po osamosvojitvi Slovenije se mrtvi zlorabljajo za potrebe revanšizma ter političnega in ideološkega obračunavanja nekaterih političnih strank. Pri iskanju in odkrivanju številnih grobišč iz časa druge svetovne vojne in po njej se zelo malo pozornosti namenja odkrivanju identitete umrlih ter stvarnih vzrokov in okoliščin njihove smrti, ker imajo nekateri ugledni in vplivni posamezniki že vnaprej pripravljen odgovor, da so v najdenih grobiščih žrtve povojnih zločinov in terorja tedanje komunistične oblasti.
Na potezi je država. Pri vzpostavljanju pogojev za uresničevanje pietete in spoštovanja vseh mrtvih bi morala imeti odločilno vlogo država. Nakopičeni so številni problemi iz preteklosti, porajajo pa se tudi aktualni, kot so: neažurirane evidence o umrlih, pomanjkanje prostora za širjenje pokopališč, kopičenje sveč in drugih artefaktov na grobovih, izvajanje čudaških pogrebnih ritualov itd. Ob možnostih uporabe sodobnih informacijskih tehnologij bi lahko storili korak k odpiranju novih možnosti izkazovanja pietete in beleženja spomina na umrle, nekatere navade, prakse in rituale, ki bolj pripadajo poganski preteklosti kot sodobni družbi, pa bi lahko postopno opuščali. Vsekakor bi država morala težiti k temu, da bi se postopno uresničeval pietetni in spoštljiv odnos do vseh mrtvih, ne glede na njihovo spolno, etnično, nacionalno, religiozno in politično pripadnost ali njihovo premoženje in status.
Prednostne naloge države.
- Urediti pregledne in kolikor le mogoče verodostojne sezname o umrlih ali pogrešanih državljanih in prebivalcih Slovenije, na podlagi dostopnih in preverjenih podatkov iz matičnih knjig in drugih evidenc. Sezname bi lahko objavili na spletnem portalu države in bi lahko vključevali tudi kategorije vzrokov smrti. Na ta način bi iz tega seznama lahko dobili tudi pregled padlih pod okupatorjevim orožjem v drugi svetovni vojni, pregled padlih od orožja domobrancev in belogardistov, pregled padlih pod orožjem partizanov, pregled žrtev povojnih izvensodnih pobojev in usmrtitev itd.
- Urediti in po strokovnih kriterijih ažurirati sedanje matične podatke o državljanih in prebivalcih Slovenije in jih objaviti na spletnem portalu države, da bi se lahko uporabljal za znanstvenoraziskovalne in druge namene, skladno z zakonom.
- Urediti zakonske podlage, da bi se vsem umrlim namenila vsaj minimalna pieteta in spoštovanje. Poleg tega pa bi sorodnikom umrlih, ki bi se za to odločili, morali omogočiti, da namesto klasičnega ali žarnega groba spominsko obeležje o pokojnem sorodniku realizirajo v elektronski obliki. Lahko bi uvedli standardni spletni portal, ki bi se oblikoval na državni ravni in bi bil obogaten s slikovnim materialom in teksti po želji sorodnikov, ki bi vsebino portala prejeli tudi na DVD-ju. Takšen način ohranjanja spominskega obeležja bi vključeval obvezen postopek upepelitve pokojnika, pepel pa bi sorodniki lahko hranili doma ali pa ga prepustili pogrebnemu zavodu, ki bi ukrepal skladno z ekološkimi standardi. Uvajanje spominskega obeležja v elektronski obliki bi lahko vsaj delno razbremenilo sedanje prostorske in ekološke probleme zaradi pokopališč. V primeru, da bi se ta oblika prijela in razširila, pa bi tudi pieteta in spoštovanje mrtvih dobila nove dimenzije.
Franc Hudej, Višnja Gora