V času hudega vznemirjenja, gotovo več, celo ogorčenosti celotne slovenske javnosti, tako njenega sekularističnega kot tudi klerikalnega dela, avtor pričenja razvijati tezo o historični krivdi sekularistov za težave katolištva oziroma njegove težave "z moderno in postmoderno dobo" pri Slovencih. Sklicujoč se na "diskretnega in spoštljivega" Jezusa, ki je "marsikatero časovno pogojeno in od ljudi skonstruirano mitologijo postavljal pod vprašaj", moramo, tako I.J.Štuhec, "na tej točki … sekularizmu pokazati zobe". Po zajetni seriji nezaslišanih strahot (te Štuhec kasneje v članku imenuje "težave", naš edini kardinal pa kar "statistično zanemarljive avanture"), ki jih je pridelal vesoljni in lokalni katolicizem, naj bi sekularisti prenašali še grozovito kazanje zob, kot da so krivi teh svinjarij, ker jim nič ni sveto? I.J.Štuhec, doktor teologije, po vsem, kar je brez pravih in vrednih sankcij, ki smo jih pričakovali iz kanonskega prava, zagrešila RKC, zdaj še grozi? Nekje kasneje se v istem članku dotakne pojma ponižnosti. Bi nam to sosledje znal razložiti kak psihoanalitik ali lakanovec?

Morda bi bilo koristno, če bi o tem delikatnem, s strani katolicizma hudo sprofaniranem pojmu I.J.Štuhec temeljiteje razmislil. Mimogrede, za začetek je treba prebrati gesla sekularen, sekularizacija, sekularizirati in vse iz teh gesel izhajajoče pomenske sklope v Velikem slovarju tujk, Cankarjeva založba 2002, pa bo obojim, sekularističnim in Cerkvi zvestim bralcem postalo jasno, v čem je jedro problema. Je morda sekularizem res zgolj posvetnost? Torej nekaj, kar ni sveto? Saj sekularizem še ni ateizem. Poznam na stotine vernih, a tudi tolerantnih nevernih, bogoiskateljskih Slovencev, ki si z vso zavzetostjo prizadevajo za uvedbo sekularističnih načel in tudi prakse v družbi. Enako velja tudi za verujoče, ki so tako kot Jezus iz istega članka I.J.Štuheca do ljudi "diskretni in spoštljivi", da širijo željo po strpnem in različnem svetu.

I.J.Štuhec, v nasprotju z Jezusom, poziva h kazanju zob. Je to način, s katerim bo dokončno pometel pred pragom katolicizma? Iz duha njegovega pisanja je moč razbrati sprenevedavo in povsem neučinkovito ropotanje z vso perverzno, grešno šaro, ki si jo je nabrala RKC na Slovenskem in v svetu. Vsega je kriv sekularizem - zanikanje svetega. Preveč preprosto in preveč že videno! Ves ta njegov prazni hrup je usmerjen v sfero sekularizma kot glavnega od vseh krščanskih grehov, namesto da bi se v celoti posvetil očiščenju vsega, v čemer prebiva monarhični, manipulativni, absolutistični, mračnosrednjeveški, zločinski, perverzni, gnijoči del RKC, nad katerim, tako beremo, "papež trpi", ker jo je, to je skoraj gotovo, obsedel sam Satan.

Ob vsem, kar se dogaja z RKC, mi na misel prihaja igra Heinricha Kleista Razbiti vrč. V navidezno preprosti komediji, kako perverzno, sodnik sodi drugemu za greh, ki ga je storil sam. Na koncu Štuhec zapiše: "Rumeni tisk, ki išče rdeče škandale, pa je dejansko daleč proč od resničnega človeka in človeka vrednega življenja. Slovenija je postala resničnostni šov zato, ker nas obvladuje nihilistični destruktivizem, ki spolno energijo usmerja v razčlovečenje odnosov namesto v pozitivno zbiranje moči za reševanje problemov in za skupni blagor. Ob zgodbi Petra S. se je še kako razkrila tudi zgodba stanja duha na Slovenskem." Pa je res, kar tukaj na koncu piše Štuhec? Bilo bi res, če bi to izrekel tisti blagi, nam skoraj vsem neznani menišič, ki se je prvi dvignil in nastopil proti nezaslišani gonji zoper izgnanega bolnega nadškofa in metropolita Urana. Menišič ne sme, vendar ima moralno moč, da pokaže zobe.

Zvone Šedlbauer, sekularist in upokojeni gledališki režiser