Verjetnost, da se bodo iz nje izcimile Združene države Evrope, je malo verjetna, ker so nacionalne države relativno mlad zgodovinski pojav in je iluzorno pričakovati, da se bodo pripravljene odreči svoji nacionalni suverenosti. Temu se ne nazadnje upirajo predvsem večje članice EU, na primer Francija, sploh pa Velika Britanija, močne ustavne prepreke pa so pri tem tudi v Nemčiji. Manjše med njimi se bodo, če se lahko česa naučimo iz zgodovine, prej obračale po "geopolitičnem vetru", med njimi tudi naša država, in kot take ne bodo igrale odločilne vloge.

Težava s prepoznavno politično identiteto pa ni edini problem, s katerim se sooča EU. Iz Bruslja so še pred propadom evropske ustavne pogodbe, za katero si lastita zasluge dve soustanoviteljici EU, Francija in Nizozemska, prihajale pobude, da se njene članice nekako sporazumejo o skupni evropski kulturni identiteti, za kar pa tudi ni bilo dovolj podpore. Evropska kulturna identiteta je preveč oddaljena in abstraktna ter težko oprijemljiva, da bi lahko v emocionalnem, simbolnem in tudi v jezikovnem pogledu odtehtala življenjsko dosti bolj trdožive nacionalne kulturne identitete.

Homogenizacija evropske zgodovine

Vsako vsiljevanje ali poenotenje kultur na tem področju hitro spominja na podobne ponesrečene poskuse v zgodovini večnacionalnih držav in seveda hitro naleti na odpor oziroma reakcije "obrambnega nacionalizma". Tu je na mestu primerjava z uvedbo evra, za katerega so bili njegovi politični arhitekti prepričani, da bo povezal evrske članice EU, danes pa smo nasprotno vsak dan priča temu, kako ta ne dovolj premišljeni monetarni eksperiment ne le še bolj deli države, temveč povzroča delitve in konflikte, ki lahko v končni posledici pripeljejo do razpada EU.

Leta 2009 je evropski parlament na pobudo baltskih držav sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki hočeš nočeš implicira homogenizacijo evropske zgodovine. V njej je zapisana obsodba totalitarnih in avtoritarnih vladavin v podobi nacizma oziroma fašizma in komunizma, vendar je že sedaj jasno, da v državah članicah EU resolucijo njihovi politiki in politike implementirajo in interpretirajo v skladu s strankarskimi, ideološkimi in političnimi potrebami vsakokratnih vladajočih političnih elit.

Že sama izbira 23. avgusta (1939) za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ni bila posrečena, ker je glede na prevlado politične desnice v evropskem parlamentu iz razumljivih, čeprav ne tudi utemeljenih, razlogov izpostavila sodelovanje Stalina s Hitlerjem, medtem ko je zabrisala ali v najboljšem primeru prezrla druga zgodovinsko relevantna dejstva, ko je šlo za sodelovanje zahodnih držav z obema totalitarnima režimoma (v prvi vrsti münchenski sporazum, pa dogovor o delitvi vplivnih območij v Jalti). Dodajmo še, da se tudi Sveti sedež ne more otresti krivde o podobnem sodelovanju ali sporazumevanju (Mussolini in Hitler), pa aktivno vlogo katoliške cerkve pri klerofašizmu v Španiji (nacionalkatolicizem in gen. Francisco Franco), Portugalski (António Salazar), Avstriji (Engelbert Dollfuss), Slovaški (Josef Tiso), Romuniji (Legija Nadangela Mihaela, pozneje Železna garda), Braziliji (Getúlio Vargas) in drugod.

Duh totalitarizma živi

V 21. stoletju ni dovolj, da samo obsojamo totalitarne in avtoritarne vladavine iz prejšnjega stoletja, temveč je treba identificirati tudi totalitarni ali avtoritarni duh, ki še naprej živita v številnih članicah EU. Ker ima v tem času tako politično profiliranje predvsem desni predznak, je razumljivo - vendar ne tudi opravičljivo -, da desna večina v aktualnem evropskem parlamentu za to nima posluha. Zgodovinski roman Anatola Francea Bogovi so žejni ima še vedno veliko sporočilno vrednost tudi za stoletje, za katerega so številni upali, da pomeni nepovratno vladavino demokracije.

Pomanjkljivost omenjenega evropskega dokumenta je tudi v tem, da ne problematizira razmerja med demokracijo in totalitarizmom ter avtoritarnimi vladavinami. V svoji študiji iz leta 1937 Pot v Wigan Pier je George Orwell s pomočjo zbranih empiričnih podatkov dokazoval, da skrajne oblike zatiranja v liberalnem kapitalizmu postopoma pripeljejo do totalitarne vladavine. Ni nobenega absolutnega zagotovila za to, da ne bi demokracija, kot je to spoznal v stari Grčiji že Platon, ne nazadnje pa v moderni dobi tudi samokritični Churchill, končala v tiraniji.

Krepitev avtoritarnih gibanj in strank v kritičnem številu članic EU je prepričljiv dokaz, da lahko demokracija vsebuje številne totalitarne in opresivne sestavine in je potemtakem ne gre razumeti kot zdravila, ki napravi družbe imune pred skušnjavami takšnega ali drugačnega avtoritarizma. V času tri desetletja trajajoče vladavine neoliberalizma, v kateri je (bila) demokracija podrejena vsemogočnemu trgu, smo priča uveljavljanju avtoritarnih vzorcev vladanja ali najmanj deficitu demokracije tako v nekdaj vzornih zahodnih demokracijah kot tudi v državah, ki so v silnem ekonomskem vzponu (Kitajska).

Zgodovina ujetnica politike

Čas kriz(e) in še posebej hudega pomanjkanja za preživetje potrebnih materialnih dobrin predstavlja, če se ozremo na zgodovino, enkratno priložnost tako za avtoritarne politike (Hitler, Mussolini, Stalin in drugi) kot tudi za progresivno usmeritev družbenega razvoja (Roosevelt). Če pa smo pri tem priča še razpadu družbene pogodbe, se kaj hitro zgodi, da nevarno in kritično število ljudi razume le še jezik, ki poziva na prelivanje krvi. Ob tem si lahko upravičeno, kot že tolikokrat doslej, zastavimo vprašanje, ali je zgodovina v resnici učiteljica življenja (historia vitae magistra est).

Znameniti nemški filozof Georg Friedrich Wilhelm Hegel je v Uvodu v filozofijo zgodovine vehementno zanikal, da so se ljudje in vlade karkoli naučili iz zgodovine ali da bi delovali na podlagi njenih spoznanj. Danes sicer pogosto slišimo glasove, ki nas upravičeno opozarjajo, naj na noben način ne pozabimo zgodovinskih dejstev, da ne bi najbolj krutih izmed njih ponovili v že bližnji prihodnosti. Vendar se na drugi strani pojavljajo tudi dvomi o tem, ali današnje družbe (civilizacija?) to sploh omogočajo. Gre za tehtne ugovore, ki se opirajo na trditev, da je odkrivanje spoznanj iz zgodovine v bistvu etično dejanje in mišljenje, ki pa so se mu današnje v materializem zagledane družbe že zdavnaj odrekle.

Če se lahko strinjamo s trditvijo prodornega španskega misleca Joséja Ortege y Gasseta, da barbarstvo predstavlja stanje, v katerem ne obstajajo merila in vrednote, na katere bi se lahko oprli, potem smo se že zdavnaj poslovili od civilizacije, če je kaj takega na tem planetu, kot je upravičeno podvomil indijski mislec Rabindranath Tagore, sploh kdaj obstajalo. Najmanj, kar lahko zato rečemo o zgodovini, je to, da prevladujoč "aktiven" odnos do nje označuje instrumentalno, ideološko zainteresirano in kot tako selektivno izbiranje predvsem tistih zgodovinskih dejstev, ki pač ustrezajo takim in drugačnim političnim interesom. Žal take usodne ujetosti tudi omenjena evropska resolucija ni znala ali hotela preseči.

Vračanje zla

Če se potemtakem Evropa še vedno noče in/ali ne zna prepričljivo soočiti z "banalnostjo zla" (Hannah Arendt), ki ga je povzročila sama sebi, pa je še bolj deficitarna pri prepoznavanju odgovornosti za zlo, ki ga je s kolonializmom povzročala na drugih kontinentih. Pri tem pa se je storjeno zlo, ki ga je povzročala drugim, kot bumerang vrnilo tudi na evropska tla. Velikana evropske družbene misli Simone Weil in Hannah Arendt sta sistematično raziskovali, kako so se barbarska dejanja nad domorodnimi prebivalci v Aziji in Afriki (koncentracijska taborišča, napadi s strupenimi plini in množični pomori) v tridesetih letih prejšnjega stoletja prakticirala tudi na državljanih evropskega kontinenta. Evropa se je namreč s svojim kolonializmom oziroma imperializmom na tako grozovit način vpisala tudi v svetovno zgodovino.

Resnici na ljubo koncentracijskih taborišč nista iznašla Hitler in/ali Stalin, temveč pripada zgodovinski "patent" kolonializmu, natančneje "civiliziranim" in "krščanskim" Evropejcem - Britancem. Harvardska zgodovinarka Caroline Elkins zato upravičeno piše o "britanskih gulagih". Med bursko vojno je v koncentracijskih taboriščih umrla šestina burskega prebivalstva, med njimi povečini ženske in otroci. Na seznam kolonialnih zločinov pa se uvrščajo še drugi: uporaba strupenih plinov, kazenske ekspedicije, izstradanje in umiranje prebivalstva pa vse do načrtnih genocidov. Britanski pisec knjige o "zatonu in propadu britanskega imperija" Piers Brendon omenja kazenske ekspedicije v Sudanu, ki so bile skrajno brutalne in so mejile na genocid. Podobnih pričevanj pa je seveda še dosti več (Kenija, Afganistan in druga).

Leta 1919 se je Winston Churchill izrecno zavzel za to, da se nad Indijci, ki jih je sovražil ("I hate Indians"), z namenom, da "doživijo resnični teror", uporabi pline. Kot "necivilizirana plemena" jih je skupaj z njihovo vero obravnaval kot zveri ("beastly people and beastly religion"). Na desetine milijonov Indijcev je zaradi gospodarske politike, ki je favorizirala Britanijo, umrlo zaradi pomanjkanja hrane, ko so iz Indije v Britanijo izvozili na milijone ton žita. Treba je povedati, da je imela Indija pred britansko kolonialno okupacijo dvajsetodstotni delež v svetovnem gospodarstvu, medtem ko se je v času britanske vladavine ta delež skrčil na štiri odstotke. Britanski imperij ni sicer nikoli skrival tega, da je zanj Indija predstavljala "biser v njegovi kroni" in da je znatno prispevala k njegovi gospodarski prosperiteti, z eno besedo, bila je "darilo z nebes".

Moralna superiornost Evrope pod vprašajem

Še nekaj drugih evropskih voditeljev v 20. stoletju bi se lahko primerjalo s Stalinom in Hitlerjem. Vzemimo belgijskega kralja Leopolda II., ko je za časa njegove tiranske vladavine na prostoru današnje Demokratične republike Kongo nasilno umrla polovica njegovega prebivalstva - 10 milijonov (!). Seznam zločinov, ki jih aktualna retorika "totalitarizma" prikriva s pomočjo "zarote molka", pa je seveda še dosti daljši. Nanj bi morali uvrstiti še nemški genocid nad Hereri in Nami v jugozahodni Afriki v začetku prejšnjega stoletja, pa poboje stotisočev, ki so jih po drugi svetovni vojni zagrešili Francozi v Indokini in Alžiriji, ter še mnoge druge. Nič ne bomo pretiravali, če dodamo, da stotine milijonov ljudi, ki so bili pod kolonialno oblastjo, še danes trpi za njenimi posledicami.

Pankaj Mishra z London School of Economics je pred kratkim objavil knjigo Pri ruševinah imperija, ki predstavlja prispevek k etično zasnovanemu razumevanju evropske zgodovine in močno načenja njeno moralno superiornost. Delo predstavlja eno najbolj prepričljivih elaboracij znamenite teze nemško-judovskega misleca Walterja Benjamina, "da ne obstaja kak pisni vir civilizacije, ki ne bi bil istočasno tudi pisni vir (materialni dokaz) barbarstva". Avtor je skupaj z že omenjenim Tagorejem prepričan, da je moderna in z materialističnim duhom prepojena civilizacija, ki temelji na kultu denarja in moči, ki ga je zahod vsiljeval preostalemu svetu, "inherentno destruktivna". Kako stanoviten ali vzdržen je sploh lahko svet, katerega materialistični "DNK" sestavljajo naslednji podatki: 17 odstotkov svetovnega prebivalstva troši 80 odstotkov vseh naravnih resursov; 358 milijarderjev razpolaga z bogastvom, ki je enako skupnemu letnemu prihodku držav, ki predstavljajo 45 odstotkov svetovnega prebivalstva, in to, da eden od sedmih prebivalcev na tem planetu trpi lakoto?

Absurdnost neomejenega napredka

Preostali svet se je, kot ugotavlja Mishra, nazadnje moral "vdati" vsiljenim materialističnim vrednotam zahoda, ki prisegajo na neomejen "napredek" in "gospodarsko rast", vendar bo cena vrnjenega bumeranga znatno presegla tisto iz omenjenih tridesetih let. Absurdno si je namreč predstavljati svet, v katerem bo nekaj milijard potrošnikov v Aziji (Kitajska, Indija in drugi) imelo življenjski standard, ki ga danes uživajo Evropejci in Američani, in na ta način skupaj z njimi prispevalo k popolnemu in dokončnemu uničenju naravnega okolja na našem planetu. To bi na eni strani dejansko pomenilo univerzalni triumf zahodne civilizacije, vendar bi na drugi strani ustvarilo stotine milijonov obubožanih in lačnih, ki utegnejo svoj bes obrniti proti povzročiteljem njihove bede.

Naslednja evropska resolucija bi morala predvsem v interesu Evrope poleg človeške in materialno katastrofalne dediščine evropskega kolonializma opozoriti tudi na to soodgovornost Evrope za prihodnost sveta, ki utegne pripeljati do podobnih, če ne še hujših človeških tragedij in materialnih opustošenj, ki so jih v 20. stoletju za sabo skupaj s kolonializmom pustili evropski totalitarizmi in avtoritarne vladavine. Vendar se bojim, da take resnično potrebne resolucije ne bomo dočakali.

* Anatole France