"Ženska reprezentanca je tako nizko, kot ni bila še nikoli," brez dlake na jeziku pravi naslednica Toneta Tislja na reprezentančni klopi, ki je Slovenijo v svojem premiernem mandatu tudi prvič odpeljala na veliko tekmovanje - na svetovno prvenstvo v Nemčijo leta 1997. Doktorica kinezioloških znanosti in mati dveh otrok (sin Jan je star 18 let, hči Iza pa 13) se zaveda, da je spet ugriznila v kislo jabolko: "Ob odločitvi za selektorsko funkcijo je srce želelo, razum pa je bil proti. A vseeno sem se odločila sprejeti velik izziv, saj sem prepričana, da reprezentanca zmore precej več in da lahko krivuljo neuspehov obrnemo navzgor."

Marta je bila vrhunska krilna igralka in reprezentantka, v igralski karieri pa je bila članica štirih slovenskih klubov: Mirne, novomeške Krke (med letoma 1978 in 1982), ljubljanske Olimpije (od 1982 do 1991) in prav tako ljubljanskega Krima (med letoma 1991 in 1993), pri čemer je bila na Galjevici nekaj časa tudi v dvojni vlogi - kot glavna trenerka in igralka. Na Krimu je bila dvakrat trenerka: prvič med letoma 1990 in 1994, drugič od 2008 do 2011, vmes pa je bila tudi trenerka Olimpije. V drugem mandatu na Krimovi klopi je morala lani prepustiti dirigentsko palico Tonetu Tislju, zdaj pa je dočakala priložnost za "maščevanje" in zamenjala "najboljšega trenerja na svetu" (po mnenju Zorana Jankovića) na reprezentančni klopi.

Čeprav niti v zadnji sezoni triletnega ciklusa ni uspela pripeljati Krima v polfinale evropske lige prvakinj (kar je bil klubski cilj), njena lanska zamenjava ni bila le posledica rezultatskega neuspeha. "Škoda le, da nismo bili kos vsem zunanjim dejavnikom, medtem ko smo se z notranjimi kar uspešno borili. Predvsem na začetku ciklusa je bilo veliko težav in bojev za preživetje, a nam je uspelo. Trudili smo se kot norci in upam, da tega ne bo treba nikomur nikoli več početi. Temelji za nadaljevanje dela so dobri, zdaj pa je treba klubsko vodstvo okrepiti tudi organizacijsko in menedžersko. Tega je bilo doslej premalo, zato smo bili pogosto na prepihu," je ob slovesu od Krimove klopi (uradno se je poslovila maja lani - z zmago na Galjevici proti svojemu nekdanjemu klubu iz Novega mesta) z grenkobo dejala Bonova. Že dva meseca pred koncem sezone je javno in pošteno povedala, da se s klubom ne bo pogovarjala o možnosti za nadaljevanje sodelovanja, medtem ko je bila njena prijateljica in prokuristka kluba Polajnarjeva začudena, presenečena in razočarana, ko je od Marte dobila izjavo za javnost, v kateri je ta pojasnila svojo odločitev.

"Stanje duha v slovenskem ženskem rokometu je moreče. Zato je nujno treba dvigniti stanje duha," na glavno težavo opozarja Bonova, ki se poleg športa ukvarja tudi s politiko. V Mestni občini Ljubljana je namreč mestna svetnica (od leta 2007) na Listi Zorana Jankovića, poleg tega pa še članica sveta Ljubljanski grad (na tej elitni lokaciji tudi najraje spije kavico), predsednica sveta Javni zavod šport Ljubljana (njegova šefica bo za prihodnjih pet let kmalu uradno postala Tanja Polajnar, njena nekdanja klubska in reprezentančna soigralka ter dobra prijateljica)... Kljub številnim rokometnim, družinskim, službenim, političnim in drugim obveznostim vedno najde čas tudi za hobije: "Počnem 'vse živo': igranje na veteranskih rokometnih turnirjih, branje knjig, obiskovanje gledališča, golf, tenis, smučanje..."

Je tudi avtorica dveh knjig ter več kot stotih strokovnih in znanstvenih prispevkov (predvsem rokometnih), od leta 1993 pa je zaposlena na Fakulteti za šport v Ljubljani. Tam je asistentka pri predmetu rokomet, na tej fakulteti je leta 1990 diplomirala, pred enajstimi leti pa tudi doktorirala z nalogo "Kvantificirano vrednotenje obremenitve in spremljanje frekvence srca igralcev rokometa med tekmo". Lani je postala selektorica ženske reprezentance Švice, a je svojim delodajalcem (ima trimesečni odpovedni rok) takoj po izvolitvi za selektorico Slovenije že sporočila, da je z njenim delom v deželi ur in sira konec. Čeprav se zaveda, da je s tretjim mandatom znova ponudila priložnost večnim kritikom, se Bonova ne boji izziva: "Vem, da imam in da bom imela veliko nasprotnikov, a sem se že zdavnaj sprijaznila s tem, da je to sestavni del športa in življenja nasploh. Toda velikokrat sem že dokazala, da obvladam svoj posel, zato me sploh ni strah."